O zatajevanju.
Kdor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe. Mat. 16. 24.
I.
Zatajevati samega sebe, to se pravi svoja čutila in svojo voljo darovati Bogu. Kaker se vidi iz tega je zatajevanje dvojno, zunanje in notranje. Ako zatajujemo svoje misli in želje, se vadimo v notranjem zatajevanju, ako pa ne dovolimo svojim čutilom, kar žele, v zunanjem. Tako prvo ko drugo je neobhodno potrebno vsakemu človeku, kateri se želi zveličati. Zakaj to? Ker, ako se ne zatajujemo, ne moremo ostati v milosti božji, katera edina nas zveliča. Ako ne bi bila to živa resnica, kaj naj mislimo o svetnikih, kateri so živeli v vednem zatajevanju? Kaj naj mislimo o našem očetu sv. Frančišku, o sv. Antonu, Bernardinu Sijenskem, posebno pa sv. Petru Alantarskem in Leonardu Portomavriškem? Oh! oni so dobro znali, ako bi pustili proste uzde svojemu telesu in svoji duši, da bi se pogubili. Ali ako je vsakemu potrebno zatajevanje, je tolikanj bolj potrebno dušam hrepenečim po sv. popolnosti, ker kdor ima od Boga več milosti, ima tudi več skušnjav, pa tudi več dolžnosti ljubiti Boga. Sv. Hijeronim pravi, da se meri napredovanje v popolnosti z napredovanjem v zatajevanju, in da toliko napredujemo v popolnosti, koliker v zatajevanju. Govorimo tu najprej nekoliko o zunanjem zatajevanju, ter začnimo s zatajevanjem okusa.
Sv. Vincencij Pavlanski pravi, da je zatajevanje okusa abecednik duhovnega življenja, kdor se ne zatajuje v tem, da se bo težko v drugem. Naj nam dokaže to resnico zgled svetnikov. Naš bl. Jakobon Todijski je enkrat jako želel jesti meso. Kaj stori z njim? Obesi ga v celici, ter ga toliko časa pusti, se usmradi, potem ga da kuhat, ter ga poje. — Bl. Henrik Suski se je zdržal pijače celih šest mesecev, in da bi čutil še večjo žejo, poje neko slano jed, se napoti k reki, kjer se pripogne, da bo pil, pa se noče dotakniti vode. Sicer pa takega zatajevanja nemoremo posnemati brez posebnega nadahnjenja božjega; vendar se pa lahko na drugi način z ravno tako zaslugo moremo zatajevati, in kar je še bolje, brez nevarnosti duhovnega napuha. Zatajevati se moremo v jedi in pijači, katera nam jako diši, ako n. pr. jemo in pijemo kaker bi se igrali in naposled pustimo najboljši kos. Tako je delala cesarica Eleonora, ki pošiljala nazaj najokusnejše jedi. To zatajevanje, ne samo da je jako zaslužno, tudi ne škodi zdravju, ter se posebno slabotnim priporočuje. Sv. Frančišek Saleški pravi, da je bolje zatajevati se na ta način vsak dan, kaker ostro se postiti le nekatere dni, ker na prvi način se ne pade v napuh, na drugi je pa jako lahko. — Zatajujmo nadalje poželenje po govorjenju! Ako se spomniš kake lepe stvari, in ti pride želja povedati kaj mikavnega, koliko moreš zaslužiti za nebesa, ako zatajiš svoj jezik. V veselem društvu, kjer se govori o vsak stvari, bi morebiti tudi ti, bogoljubna duša, vedela povedati kaj smešnega; ali ako ljubiš iz celega srca svojega nebeškega ženina, boš raje brzdala svoj jezik in v srcu rekla: »Jezus moj, tebi za ljubo naj molčim.« In ne misli, da ti je to samo koristno, temveč to ti je potrebno, ker je jako težko z mnogim govorjenjem ne razžaliti Boga. Kako je potrebno sv. molčanje dušam hrepenečim po popolnosti, vidiš iz tega, ker so ga vsi sv. ustanovitelji cerkvenih redov zapovedali svojim sinovom, in povsod, kjer se ta zapoved drži, gre vse po redu.
Zatajevanje vida in posluha je dalje najizvrstnejše in naj bolj potrebno pobožnim dušam. Oči in ušesa so okna duše. Skozi nje pridejo v dušo dobre in slabe stvari, ali več slabih ko dobrih, zaradi našega nagnjenja k slabemu. Oh koliko se jih je pogubilo zaradi enega samega, kakšenkrat nedolžnega pogleda! To ni treba, da ti dokažem, saj si morda sama poskusila, kako je nevarno ne brzdati svojih oči in ušes. Sicer pa tukaj ne mislim govoriti o tem zatajevanju, potrebnem vsakemu kristjanu, temveč o zatajevanju teh udov v dopuščenih stvareh, v nedolžnih predmetih. Naj ti pride pred oči kaka jako lepa stvar, katera te neizrečeno razveseli, n. pr. krasno cvetje, lepa zelena livada, lepa obleka, podoba i. t. d. in glej, ako zatajiš svoje oči, zaslužiš pred Bogom neizmerno plačilo. Oh kako so se v tem zatajevali svetniki. Kdor je samo pogledal n. pr. našega sv. očeta Frančiška, sv. Bernardina, sv. Petra Alantarskega, sv. Leonarda i. t. d. je bil globoko presunjen od njih zgleda. Bere se tudi o sv. Lucijanu, slavnem marterniku prvih stoletju, da je sam pogled njegovega zatajevanja spreobrnil več nevernikov. Sicer pa nam kakšenkrat jako hasni pogled lepe cvetlice, livade i. t. d. Sv. Marija Magdalena Pačiška, gledajoč cvetlice v samostanskem vrtu, se je napolnila ljubezni božje in vsa zamaknjena je klicala: »Torej Bog je mislil ustvariti te cvetlice že od večnosti, iz ljubezni do mene?« Sv. Terezija, gledajoč naravne lepote, je postajala žalostna, češ, da jo vse te stvari spominjajo, kolikanj je bila nehvaležna Bogu, kateri jo tolikanj ljubi. Bere se tudi o nekem puščavniku, ki je, hodeč po polju ali po vrtu, z paličico tolkel cvetlice, govoreč: »Molčite, molčite, ne svarite me več, saj razumem, da mi očitate mojo nehvaležnost proti Bogu s svojim lepo dišečim cvetjem.«
Tudi sluh moramo zatajevati iz ljubezni do Boga. Kadar ti pride želja poslušati godbo, petje i. t. d., spomni se na Jezusa in reci s ponižnostjo: »Moj Jezus, iz ljubezni do tebe nočem ugoditi svoji želi. Večkrat, žalibog, sem grešila poslušajoč grdo govorjenje in opravljanje bližnjega, sedaj pa za pokoro in iz ljubezni do tebe, hočem zatajevati moja grešna ušesa tudi v brezglasnih stvareh.«
Da, bogoljubna duša, zatajuj tvoja čutila, ne samo ker ti je to potrebno, temveč še več iz ljubezni do Jezusa, kateri ti bo gotovo dobro plačal v nebesih vsako najmanje zatajevanje. Oh da bi ti poznala, kaj te čaka v raju, oh kako bi zatajevala svoja čutila. Naš sv. Peter Alantarski, veliki zatajevalec samega sebe, se je prikazal po smrti sv. Tereziji, ter je vzkliknil: »O presrečno zatajevanje, ki je meni toliko slavo zadobilo!« —
II.
Zunanje zatajevanje brez notranjega nič ne velja. In res, kaj ti koristi, bogoljubna duša, ako treš telo s posti, z bičanjem itd, če si pa vsa polna svoje volje? Kaj ti hasni zdržati se vina, opiti se pa s sovraštvom in nasprotnostjo proti bližnjemu, ki te je morda s kako besedico ali dejanjem razžalil? Nekemu, ki ga je prosil, da naj mu dovoli bičanje, je odgovoril sv. Filip Nerij: »Kaj je kriv hrbet, ako je glava trda?«
Nekateri se radi zatajujejo v stvareh, ki so po njihovi volji, n. pr. z dolgi klečanjem, postom itd., ali ako jim kdo reče kako nasprotno besedico, da jim ne dovoli, kar želijo, oh kako ropotajo, kako opravljajo celo svojega spovednika! Kako zatajevanje je to? Ako jih kdo ne časti, kaker bi one hotele, saj mislijo, da so svetnice, vredne vsakega spoštovanja, oh kako se v srcu srdijo, in kader jim pride priložnost, kako se togote proti tisti osebi! Ne, ne. bogoljubna duša, to ni zatajevanje, to ni svetost. Zapomni si dobro, da priložnost zatajevanja, katera ti pride od drugih, je neizmerno zaslužnejša, kaker zatajevanje po tvoji volji. BI. Adoljf, grof Alizaški, ki je bil zapustil lažljivi in slepi svet, ter oblekel spokorno haljo sv. Frančiška, je enkrat šel prosit mleka v miloščino. Ko sreča svoje sinove po mestu, ga je bilo jako sram. Kaj stori, da premaga to sramoto? Izlije mleko na glavo, ter reče: »O nesrečnež, sramoval si se uboštva Jezusovega; naj zdaj vidi vsak, kaj si prosil.« To zatajevanje, katero mu je prišlo od drugih, mu je toliko hasnilo, da ga potem nikdar ni bilo sram prositi.
Sicer pa, v čem se moraš največ zatajevati? Sl. Alifonz Rodriges te to uči. On pravi, da moramo najbolj skrbeti, da premagamo svoje poglavitno slabo nagnjenje, to je tisto strast, katera nas zmerom za sabo vlači, katera nam nastavlja najnevarnejše zanke, da bi ujela našo dušo, ker, pravi on, premagan kralj je zmaga gotova. Ti si, n. pr. jako nagnjena k duhovnemu napuhu, kateri je tvoj kralj; ali hrepeniš za slavo drugih; si nagnjena k jezi, k opravljanju bližnjega itd. Kaj ti je storiti? Ena strast ali pa vse te prebivajo v tvojem srcu, vendar je pa ena sama poglavitna, kraljica vseh; ako ne veruješ, izprašuj svojo vest nekoliko časa, pa se boš prepričala, da je res. Da premagaš, zatajiš to svojo kraljico, moraš vse tvoje moči proti njej obrniti, ravno tako kaker delajo vojaki v vojski. Oni obrnejo puške in topovi proti poglavitni moči. Ako ne boš tako delala, boš gotova izgubila bitvo. Bere se v sv. pismu (3. Kralj. 22, 31.), da je kralj sirijanski, Benhadad II. zapovedal svojim vojakom, da naj obrnejo vso silo ne proti vojski Izraelski, temveč proti kralju Ahabu; in res, ubivši Ahaba, so zmagali Sirijanci. Bogoljubna duša, izprašuj svojo vest, in spoznaj svojega »Ahaba«, ter ga začni preganjati od vseh strani. Tvoje orožje naj bo posebno molitev in zaupanje v Boga. V zatajevanju te tvoje strasti, imej pred očmi zgled sv. Frančiška Saleškega, kar naj ti da moč v tej vojski. On pravi, da so njega trle posebno dve strasti, jako nasprotni ena drugi, ljubezen in jeza. Prva ga je vlekla k pozemeljskim predmetom, kateri so dragi naravi, druga ga je pa vžigala pred vsako nasprotnostjo. Prvo strast je prelagal se zvijačo. On je namreč vedel, da človek ne tem svetu mora ljubiti kako stvar, zategadelj je nadomestil pozemeljskim tu minljivim predmetom svoje ljubezni, nebeške in neminljive. Proti jezi se je pa vojskoval v dvoboju, to je, kadar ga je jeza spopala, se ji je on precej zaperstavil. Zatajevaje se na ta način v poglavitnih strastih, je postal tako ponižen, krotak in poln vseh drugih čednosti, da je malo takih svetnikov.
Sv. Vincencij Fereri uči: »Želi zmerom nasprotnikov svojim željam, in izpolnjuj raje njih voljo, ko svojo.« P. Tomaž Sančes je vsakrat, preden je šel prosit kako stvar k svojemu predstojniku, molil, da, ako ni Bogu draga, naj predstojnika razsvetli, da mu je ne dovoli. Delaj tudi ti tako, bogoljubna duša. Kader želiš kaj od svojih predstojnikov, bodi mirna in pripravljena na dovoljenje tu odrečenje. Oh kako je zaslužno to zatajevanje, da, po besedah sv. Janeza Klimaka, celo potrebno. On pravi menihu: »Obeden dan naj ne preteče, v katerem ne bi svoje volje poteptal. Ako ti pa preteče, reci, da tisti dan nisi bil redovnik.« On je to govoril puščavnikom, da, ali kaker je pisano v »Cvetju« (VIII. 1. 1, zv.) se tudi tebe tičejo te besede, ker pobožnost, in zatezadelj zatajevanje, ni samo za duhovne in menihe, temveč za vse prave kristjane. Vtisni si zatorej globoko v srce te zlate besede, tudi ti tretjerednik ali tretjerednica, in večkrat čez dan reci sama sebi: »Ako ne bom danes vsaj enkrat zatajila svoje volje, ne bom prava nasledovalka sv. Frančiška, kateri govori o zatajevanju tako-le: »Največji dar božji na tem svetu je znati, želeti pa tudi zmagati samega sebe, to je, zatajevati na vsak način svojo voljo.« Zapomni si, da je pot, katera vodi v raj, težka, vendar si dolžna hoditi po njej, ker drugače se ne zveličaš; ali ako ne zatajuješ svoje volje, ne boš nikdar zadobila raja. Z druge strani pa, ako zatajuješ svojo voljo, boš gotovo enkrat srečno prišla v nebeško kraljestvo, ker sv. Bernard pravi: »Naj neha svojevoljnost, in pekla ne bo.« »Cesset propria voluntas et infernus non erit.«
III. (Konec.)
Koliko je koristno in važno zatajevanje svoje volje, naj nas nadalje podučijo svetniki.
Sv. Bazilij, cerkveni učitelj, je šel enkrat obhodit samostane svoji škofovski oblasti podložne. V enem vpraša opata, da naj mu predstavi redovnika, o katerem se more najbolj upati, da je v številu izvoljenih. Opat mu ustreže, predstavi mu enega jako preprostega, kateremu zapove sv. Bazilij, naj mu gre po vodo, da si umije noge, po šegi starih časov. Redovnik takoj uboga. Drugi dan mu sv. škof ukaže pristopiti k oltarju, ker ga misli posvetiti v mašnika, in akoravno je bil redovnik jako ponižen, pa je bil mrtev svoji volji, pristopi pred sv. škofa in postane maziljenec Gospodov. Videč sv. Bazilij to veliko čednost v redovniku je potrdil prepričanje opatovo da je res mej izvoljenimi pohlevni menih. Oh da bi tudi mi umrli svoji volji, koliko bi bilo bolje za nas. Ne bi se tolikokrat jokali, kadar nas zapelje v brezno! Sv. Bernard pravi, da kdor samega sebe, to je svojo voljo, sebi za voditelja postavi, da se neumnežu podloži. In res. Mi smo na tem svetu popotniki, potrebni kažipotov, da ne zgrešimo ali na levo ali na desno, temveč da gremo naravnost proti nebesom. Ali ako so krivi ti kažipoti, kako bomo dosegli svoj cilj? Ako se izročimo naši nespametni volji, kako bo mogoče, da ne izgubimo potemtakem Boga? Da, da, kdor sledi svojo voljo, on sledi slepca, ali ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Zato bodimo zadovoljni, da imamo od Boga postavljene voditelje, kateri brzdajo našo voljo, kateri nam večkrat ne dovolijo, kar želimo, kateri so, z eno besedo, naši dobri kažipoti na tem svetu.
Sicer pa ne misli, bogoljubna duša, da se na drugi način ne moreš zatajevati. Do zdaj smo videli, kako se moramo zatajevati notri in zunaj, ali to še ni vse, ker ako bi s tem končali, bi izpustili govor o popolnosti, o vrhuncu zatajevanja. No, kako je pa to? Glej, zatajevanje pride do vrhunca, kader se bogoljubna duša tako ponaša, da je svet ne čisla, temveč da jo ima za ošabno, svojevoljno, neumno »svetnico«. Je pa tudi tako? Ljudje tako mislijo, ali ako bi pogledali v srce takega zatajevalca, bi videli in spoznali, kako tepta svojo najhujšo nasprotnico, svoje najbolj nevarno nagnjenje t. j. častiželjnost. Zgled takega zatajevanja nam daje življenje sv. Filipa Nerija, tistega blagega svetnika, kateri je, se seboj strog, z drugimi pa dober, duše, kaker se pravi o njem, v kočiji peljaval v raj.
On torej je dobro poznal, da je posebno pri dušah, katere po popolnosti hrepene, najhujše nagnjenje častiželjnost. Da on to vniči, si naprej vzame, tako se ponašati na videz, da ga bodo vsi zaničevali. Ta sklep mu je šel od rok jako dobro. Enkrat se spravi prav veselo plesat pred neko cerkev, iz katere je mnogo ljudi prihajalo, in vse se mu je rogalo: »Glejte, glejte starega norca.« Drugikrat sreča na poti moža z velikim vrčem vode ter ga prosi, da naj se mu da napeti. Ta mu tudi ustreže, in glej, Filip vzdigne vrč in z velikim veseljem iz njega pije pred mnoštvom ljudi. Enkrat sreča sv. Feliksa, kapucina, kateri je nosil vrč vina od miloščine, ter ga tudi prosi, naj mu da piti, kar je Filip pred vsemi ljudmi z veseljem storil. Kardinal »Gesualdo« njegov veliki prijatelj, mu je daroval kožuh iz žlahtnih kožic, misleč da mu bo služil za mraz posebno v spovednici, kjer je starček po cele dni sedel. Ali Filip ga porabi za drugo. Da ga ljudje zasmehujejo, ga drži na sebi en cel mesec, in ogledovaje se, kaker da mu je jako ugoden, hodi v njem po rimskih ulicah. Ali kaj bom tukaj našteval drugih primerov iz njegovega življenja, saj, ako bi hotel povedati vse, nevem kdaj bi končal. Skoraj se more reči, da je njegovo zunanje življenje skozi in skozi smešno, ali duh njegov zatajevalni, ta je bil ves drugačen! Da je to resnično nam dokazujejo nadnaravne milosti, s katerimi je Bog obdaroval svojega ljubljenca, mej katerimi se posebno dve svetijo v nebeški kroni sv. Filipa, te so: dar spreobrnjenja groznih grešnikov, in dar zamaknjenja.
Ali more bo kdo rekel: »Zakaj to pišeš? Kaj da se moram tudi jaz tako zatajevati? Bog varuj!« Imaš prav, ako tako govoriš, ker zatajevanje sv. Filipa ni za vsakega, in skoraj bi rekel, da niti ni za sedanje čase. Ali zatajevanje podobno Filipovemu, to je pa tudi tebi mogoče, in za sedanji čas ugodno. Poglej, bogoljubna duša! Povej mi, kaj je želel sv. Filip doseči s svojimi smešnostmi? Zasmehovanje, teptanje svoje častiželjnosti, da bi ga namreč ljudje zaničevali, da bi mu rekli, da je norec, posveten, požrešen, i. t. d. in ne svetnik, kar je tudi bil, ali ne v svoji glavi, ker je bil ponižen, temveč pri razsvetljenih pobožnih ljudeh. Zdaj pa ti meni povej, bogoljubna duša, ali ni tudi tebi mogoče doseči te namere?
Kaj ni mogoče tudi tebi kakšenkrat tako se vesti, da sicer ne bo pregrešno, razžaljivo ali spotekljivo, pa vendar nalašč malo nerodno in za te poniževalno? To zlasti, kader ti prihajajo skušnjave poželjivosti po človeški časti in hvali.
Ali rekla boš bogoljubna duša: »Na ta način bom dajala bližnjemu priliko, da bo krivo sodil, in Boga razžalil.« Ako se bo to zgodilo, bo svojega greha kriv sam in ne ti in tudi Bog ne. Ne boš ti, ker ti mu daš priložnost ne greha, temveč čednosti, ker on mora vedeti, da se ne sme soditi človeka brez gotove podlage. Niti Bog ne bo kriv, ker na tak način ne bi smel Bog dopustiti obenega greha, kar pa on ne stori, ker večkrat dobi več iz greha, katerega dopusti, kakor ke bi ga bil zabranil. Kaj ni bil strašen greh naših prvih staršev? Vendar ga je Bog dopustil, ker je vedel, da bo na tak način prišla človeku neizmerna korist po učlovečenju večne Besede. Kaj ni bil greh Judežev strašen? Vendar ga je Bog dopustil, ker je vedel, da bo iz njega prišlo svetu odrešenje.
Zatajuj se torej, bogoljubna duša, koliker ti je mogoče, ker tako boš postala zmerom bolj podobna Jezusu, čiger življenje je bilo neprestano zatajevanje. Posnemaj svetnike in svetnice božje, kateri so le po zatajevanju dosegli večno rajsko življenje, katero naj tudi tebi da veselje nebeških prebivalcev, Jezus Kristus. –
O skušnjavah pobožnih duš.
Otročje zaupanje v dobrega Boga je velika čednost vsakemu človeku jako potrebna. Kdo pa pokaže, da jo ima? O bogoljubna duša, ti pokažeš, da zaupaš v Boga posebno v skušnjavah, največjih tvojih nadlogah. Pravim največjih, ker vse druge bridkosti prenašaš voljno, ali te, oh te te omamijo, ker taknejo vez med teboj in Jezusom, ker te hočejo popolnoma odtrgati od tvojega ljubeznivega ženina. Sicer najhujše je to, da kadar dolgo trajajo skušnjave, te vržejo v neko obupnost in v velik strah, da si izgubila milost božjo ter da te je Bog zapustil. Ali oh, kako se reva v tem motiš! Ne obupaj, ne, sirota, temveč zaupaj v Boga, kateri ti pošilja skušnjave, »ne da te pokonča, to je pogubi, temveč da bolje napreduješ v popolnosti, in da se tako zmerom bolj z njim zediniš.« Tako ti govori sloveči sv. Janez Zlatousti, kateri potrjuje to resnico se življenjem sv. očaka Jožefa, ki je bil prodan, preganjan, zaprt v temnico, akoravno nedolžen, in vendar se ni tožil, da ga je Bog zapustil. Kaj mu je to zaupanje v Boga rodilo, ti je dobro znano. »Sicer, kake namene ima Bog, ko me skušnjavam prepusti?« Na to vprašanje ti rad odgovorim, zato da se potolažiš in v Boga zaupaš. Po učenju duhovnih učiteljev, ima Bog pet namenov, kadar dopusti, da te skušnjave napadejo. 1. da te poskuša; 2. da te poniža; 3. da te očisti; 4. da te utrdi v čednostih; 5. da ti pomnoži plačilo v nebesih.
Prvi namen torej je, da te poskuša, si li njegova prava služabnica ali ne. Ti praviš, da ljubiš Boga, da mu zvesto služiš. Dobro. Ali Bog te hoče poskušati s skušnjavami, je li res, da ga ljubiš ali ni. Lahko se namreč zgodi, da kadar uživaš dušni mir ga ljubiš; ker ti to dobro da, ali ker občutiš veliko sladkost v pobožnosti, ali ker imaš dobro naravo, skoraj rojeno za čednost, kar vse ni prav za prav prava ljubezen, ljubezen popolna. Ali kadar si obdana od skušnjav, in vendarle ostaneš zvesta svojemu ženinu, oh takrat se očitno vidi, da ljubiš Boga se vsem srcem in dušo. Job in Tobija sta bila velika služabnika božja, ali Bogu sta bolj dopadla, kadar sta mu ostala zvesta v velikih skušnjavah, katere jima je poslal, da ju poskuša.
Drugi namen je po sv. Bernardu, da te poniža, da spoznaš kaj si in kaj sama zamoreš. Skušnjave so namreč največji pomoček, da zadobiš pravo ponižnost, temelj vseh čednosti. In res, kadar sladko počivaš v srcu Jezusovem, kadar te on neizrečeno tolaži, zdi se ti kaker da bi bila Bog ve kaka svetnica, in glej duhovni napuh! Ali kadar te napadejo skušnjave, tako da ne manjka ko las da ne izgubiš tvojega ženina, oh takrat spoznaš dobro, da nisi nič, da brez Boga ne moreš drugo ko grešiti; in kako se takrat ponižaš pred Bogom in spoznaš da imaš vedno potrebo božje pomoči, da ne padeš! Poglej sv. Pavla, kateri je imel strašne nečiste skušnjave. Vpil je in klical smrt, katera naj ga reši telesa, ki mu je take skušnjave delalo. Kaj je pa bilo vzrok, da ga je Bog v takih skušnjavah pustil? Sv. Pavel sam pravi: »zato da ne padem v prevzetnost, zaradi mnogih milosti božjih«. II. Kor. 12, 7.
Tretji namen je po Gersonu, da te očisti od mnogih nepopolnosti. Po nevihti se vidi na morskem obrežju mnogo umazanih, nečistih stvari, katere je razdraženo morje iz sebe vrglo. Glej, kar stori nevihta morju, to tebi skušnjava. Kadar uživaš dušni mir, se te poprimejo mnoge nepopolnosti; pridejo skušnjave, in glej, očistijo te popolnoma. Ne misli pa, da nečiste, ostudne skušnjave tega ne delajo. Tudi te te očistijo. Ti dobro veš, kako grd in umazan je lug, in vendar čisto opere vsako nečedno perilo. Da se ravno tako godi pri skušnjavah, se vsak dan prepričamo, videč da pobožne duše po zmagi postanejo zmerom bolj ponižne, čiste, sramežljive, opazne itd.
Četrti namen je, da se zmerom bolj utrdiš v čednostih. In res, kaker drevesa, vstavljaje se vetru, zmerom bolj v zemljo korenike razširijo in se utrdijo, tako se tudi duša v skušnjavah zmerom bolj utrdi v čednostih posebno v sovraštvu greha, v zaupanju v Boga, v strahu božjem itd. Sv. Benedikt je postal po neki grozni nečisti skušnjavi tako utrjen v čistosti, da ni potem nikdar čutil takih skušnjav. Tudi naš mili očak sv. Frančišek, kaker tudi sv. Bernard, sta po premaganih skušnjavah postala bolj utrjena v odnosnih čednostih.
Peti namen, katerega ima Bog, kadar dopusti, da te skušnjave napadajo, je: da ti pomnoži plačilo v nebesih. To je nasledek četrtega namena, ker se duša premagovaje skušnjave zmerom bolj utrjuje v čednostih pa se mora zato jako vojskovati, to je izvrševati velika dejanja čednosti. Kaj pa zadobi človeku plačilo v nebesih, ako ne čednosti? One so tiste naše ljubeznive prijateljice, katere nas pred sodiščem božjim zagovarjajo in nam večno veselje zadobivajo. Oh kako se bomo enkrat čudili, kadar bomo videli neizmerno plačilo, ki nam bo dano od Jezusa za vsako najmanjšo skušnjavo! Bere se o nekem pobožnem redovniku, katerega so neko noč strašne nečiste skušnjave napadle. Skoraj je hotel že grešiti, ali spomni se na slovesno obljubo čistosti ter z veliko silo trikrat skušnjavo premaga. In glej, angel se prikaže v duhu nekemu drugemu redovniku, ter mu pravi, da nese tri dragocene, z biseri napolnjene krone gori rečenemu redovniku, kateri jih je zaslužil, ker je trikrat skušnjave zavoljo Jezusa premagal.
Ne žaluj torej, pobožna duša, temveč veseli se raje se sv. Pavlom, ter z njim reci: Ker se čednost v slabosti dovrši, se bom rad veselil v svojih slabostih II. Kor. 12, 9. Kako se pa imaš vladati v skušnjavah, bomo videli drugikrat, ako nam Bog da zdravje in življenje.
O potrpežljivosti.
Na tem revnem svetu je vsak siljen trpeti. Naj bo bogat ali ubog, mlad ali star, on mora trpeti na ta način ali drugi. To je resnica, katero spozna vsak, ki je pri pameti. Spozna pa vsak, da mu je trpljenje koristno? Oh žalibog tega noče vsak spoznati; da celo brez števila jih je, kateri se upirajo trpljenju. Zakaj pa? Ker ne pomislijo na njegovo korist. Da boš pa ti, pobožna duša, katera bereš te besede, radovoljno trpela, naj ti tu napišem neizmerne koristi sv. potrpežljivosti.
Trpeča duša, vprašam te: si li grešnica ali pravična? In ako si pravična, to je v milosti božji, ali si mlačna, ali si goreča? Ako mi odgovoriš na eno vprašanje ali na drugo, odgovorim ti, da tvoje trpljenje ti je koristno. Ako si grešna, ni razumno, da se tožiš čez križe, katere ti Bog pošilja, ker ti so zdravilo proti tvoji dušni bolezni. Sv. Janez Zlatousti pravi, da je greh grozno ostudna gniloba, trpljenje pa orodje, s ketim jo od duše odrežeš. Kaker bolnik, kateri ima gnil kak ud, pogine, ako ga ne odreže, tako pogine tudi grešnik, ako ne sprejme trpljenja, katero mu Bog pošlje, da se spreobrne. Da se o tem prepričaš, pomisli na hudobne brate očaka Jožefa. Koliko hudobij najdeš v grozni pregrehi nevoščljivih bratov! Najprej ga mislijo umoriti, potem ga pa vržejo v suh vodnjak, iz katerega ga potegnejo ven le, da ga tujcem prodajo. O hudobni, neusmiljeni bratje! Ko je namreč Jožef na videz ostro z njimi ravnal, so rekli: »Po zasluženju trpimo, ker smo grešili proti našemu bratu (I. knj. Mojz. 42, 21).« Vidiš li, o duša, kako jim je trpljenje oči odprlo?
Drugi zgled, katerega ti predstavljam, je pa iz sv. evangelija. Dobro ti je znan izgubljeni sin. Presit dobrot, katere je užival pri svojem milem očetu, vzame svoj del in se z neizmerno osornostjo poslovi od njega. Gre in se vlači po svetu, dokler zapravi v pregrehah vse, kar je imel. No, kaj ga je pa pripravilo zopet na pravo pot? Trpljenje. Lakota in žeja, uboštvo in sramota. Oh kako so mu te nadloge omehčale srce! Ves potrt in objokan, se vrže pred očeta in stokaje reče: »Grešil sem, oče, zoper nebesa in vpričo tebe; nisem več vreden, da bi se tvoj sin imenoval.« (Luk. 15, 21). Oh da, trpljenje je koristno za grešnika; to ni potreba dokazovati z drugimi zgledi, ker to lahko vsak spozna sam pri sebi. Povej mi, duša trpeča, kaj ni res, da, ako smrtno grešiš, te posebno trpljenje na pravo pot spravi? Strah, žalost, sramota, katero čutiš po grehu, te spameti, in precej hitiš pred zdravnika tvoje duše. Torej, naj bo še tako veliko trpljenje, katero ti Bog pošlje, spomni se, da ako si v grehu, ti je On pošlje edino, da se spreobrneš. Prej je poskušal doseči na vsak način, da se poboljšaš, ali nisi se hotel; zato je pa zdaj na te zasul telesno trpljenje, katero te bo gotovo ponižalo in spametilo, samo ako je boš radovoljno sprejel.
Sicer pa si ti, duša, ki to bereš, v milosti božji, pravična, ali tudi mlačna. Varuješ se smrtnega greha, ali za male se nič ne meniš. In glej, kako je dober Bog, kateri ti pošilja križe in nadloge. On hoče, da mu služi s celem srcem in s vso dušo, in ne na pol, in zato te obiskuje s trpljenjem, da se enkrat popolnoma odvežeš od sveta in njegovih sladkosti, ter se Bogu popolnoma posvetiš. Bog ti pošilja težave, katere ti ogrenjujejo pozemeljsko blago, na katero si preveč navezana; to odpravljajo od posvetnih veselic in sladkosti, kaker te tudi pripravijo, da ne maraš za posvetno hvalo in slavo.
Povej mi po pravici, kaj bi se zgodilo s tebo, ako te ne bi Bog obiskaval s trpljenjem? Ako se že pri vsem tem nočeš popolnoma vdati Bogu, bi se brez trpljenja popolnoma odtrgala od njega. »Grenek je svet, pravi sv. Avguštin, in vendar le ga ljubijo; pomisli, kako bi ga ljubili, ako bi bil sladak«! O da, ako ne bi Bog potrosil z grenkostjo posvetne stvari, ti bi se v svoji mlačnosti popolnoma v nje zakopala, in tako se poslovila od Boga. Torej, ne toži, ako te Bog s težavami obiskuje, temveč hvali ga, ker toliko skrbi za tvoje dobro.
Ako si pa, o duša, pravična in k temu še goreča, ne toži se, ako te Bog na vsak način tare. Spomni se, da on to dela iz velike ljubezni do tebe, namreč da se zmerom bolj očistiš tudi najmanjših pogreškov in da tako postaneš zmerom bolj Njemu dopadljiva. On te čisti v trpljenju, kaker se zlato čisti v ognju. Le s potrpežljivostjo prenašaj vse in videla boš, ako ne na tem svetu, gotovo pa v nebesih, koliko ti je koristilo trpljenje. Zapomni si dobro, da, kdor te tepe, je najmodrejši in najljubši Oče, in da on ve dobro, kaj hasni njegovemu otroku. Sicer pa, pomisli, o bogaboječa duša, da, ako bi ti bila zdrava, bogata, zadovoljna s vsem, z eno besedo, ako bi ti šlo vse, kaker želi tvoja natora, bi pa najbrž pozabila na Boga, in se vdala popolnoma posvetnim stvarem. Pobožni in sloveči italijanski pridigar P. Segneri razlaga besede psalmistove: »Strele tvoje tičijo v meni, in roko tvojo držiš na meni« blizu tako-le: »Mi vsi smo ustvarjeni za Boga, to je, mi vsi moramo Njemu služiti in enkrat priti v nebesa. Kaj se pa godi? Mi bežimo od Njega, namreč nočemo mu služiti. Kaj pa on takrat stori? Teče za nami kaker lovec za živaljo, meri strele na nas, namreč bolezni, preganjanje in vsakovrstne nasprotnosti, nas zadene in tako pridemo v njegove roke, to je, služimo mu.« Oh da, duša, bodi celo vesela, ako te Bog obiskuje s težavami, ker drugače bi najbrž šla od Njega in se pogubila. Da boš pa z večjo potrpežljivostjo prenašala svoje križe in nadloge, spomni se zmerom, da je volja božja, da trpiš. To je lahko dokazati se sv. Pismom. Sv. Job je iz največje sreče padel v brezno nesreč. Izgubil je otroke, in prišel ob vse svoje premoženje. Kaj pa on pravi? »Bog mi je dal, Bog mi je vzel. Kaker je dopadlo Gospodu, tako se je zgodilo: Ime Gospodovo naj bo blagoslovljeno.« (Job 1, 21.) Tako tudi očak Jožef ne pravi svojim bratom: »Vi ste me iz nevoščljivosti prodali v Egipt« temveč: »Bog me je poslal v Egipt, da vi morete živeti na zemlji ... Nisem prišel sem po vašem izdajanju, temveč po božji volji.« (Gen. 45, 5. 7.) Tudi kralj David se ni hotel maščevati nad Semejem, kateri ga je preklinjal, temveč kratko zavrne služabniku rekoč: »Pustite naj preklinja; Gospod mu je ukazal, da preklinja Davida. Pustite, naj preklinja po zapovedi Gospodovi.« (2. Reg. 16. 10, 11.) Vedel je dobro pobožni kralj, da vse, kar se godi na svetu, je le po volji božji, ali božjem pripuščenju; zato je tudi potrpežljivo potrpel veliko razžaljenje, katero mu je napravil nesrečni Semej.
Torej, pogumno potrpi tudi ti, duša, vse križe in nadloge. Potrpežljivost in vdanost v voljo božjo je po besedah sv. Terezije največja popolnost, katero more želeti in tudi zadobiti duša na tem svetu. Vdanost v voljo božjo je tista skrivnost, katera nam gotovo zadobi zveličanje in eno največjih časti v nebesih. Da, po besedah zveličane Soncino, nune reda sv. Dominika, nam vdanost v božjo voljo zadobi slavo mej Kerubini in Serafini. Temu se pa ni treba toliko čuditi. Kaj je Bogu bolj dopadljivo, ko naša volja združena z Njegovo? Saj so tudi staršem in drugim predstojnikom najbolj všeč tisti otroci in podložniki, kateri se z veseljem vdajo in vladajo po njih volji.
Ta čednost pa stori nadalje v duši še nekaj drugega. Potrpežljivo dušo Bog obdari z neprecenljivimi darovi. To naj dokaže sloveči zgled nekega meniha iz starih časov. Ta redovnik se ni razločeval od drugih v obene zunanju stvari; občna pravila je izpolnjeval ko vsi drugi, in vendarle je bil tako svet, da je ozdravljal bolnike se samim dotikanjem svoje halje. Ker se je to čudno zdelo vsem, ga enkrat nagovori opat tako-le: »Ti nič več ne moliš, niti se ne postiš ali bdiš več kaker vsi drugi v samostanu, in vendarle toliko čudežev delaš. To mi je jako čudno; rad bi vedel temu vzrok.« Pobožni redovnik na to odgovori: »Tudi jaz se temu čudim; sicer pa mogoče da vendarle uganem, kaj je temu vzrok, namreč jaz se zmerom jako trudim mojo voljo z voljo božjo združiti tako, da ne storim prav čisto nič brez njenega nagiba. Sreča me ne stori prevzetnega, ali tudi nesreča me ne omami, ker jaz sprejmem vse iz roke božje, naj bo dobro ali slabo; tudi ne zahtevam, da bi mi šlo vse tako kaker želi moja natora, temveč kaker je volja božja; tako tudi vse moje molitve merijo le na en cilj, namreč da naj se meni in vsem drugim godi vse po volji božji.« Na to opat: »Torej se nisi nič razjezil ko nam je te dni sovražnik sežgal žitnico in živali?« »O moj oče, odgovori na to pobožni menih, moja navada je pri takih okoličnostih Bogu se celo zahvaliti, ker sem prepričan, da On vse to dopusti za naše dobro in za Njegovo večno slavo. Zato si tudi preveč glave ne belimo, ako imamo malo ali dosti živeža, ker vem dobro, da nas Bog more preživiti tako dobro z enim kosom kruha ko s polno žitnico; zato sem tudi zmerom zadovoljen in vesel, naj se zgodi, kar hoče.« Opat je jako občudoval tako vdanost v božjo voljo in ni se več čudil tolikim čudežem, katere je delal pobožni redovnik. Iz tega zgleda spoznamo, da nas potrpežljivost v nasprotnostih ne samo svete dela, temveč celo srečne, ker nam daje dušni mir, ta pa nam deli zadovoljnost, za katero je naše srce ustvarjeno.
Salvijan, sloveči cerkveni pisatelj, pravi: »Jaz sem prepričan, da ni obeden tako srečen, kaker so pravični, ker njim se nič ne zgodi, kar oni ne želijo. Ali, rekel boš, oni so vendar zasramovani in zaničevani. Res, ali oni tudi hočejo in želijo biti. So ubogi? Da, ali to je njih veselje. Torej so zmerom, neprenehoma srečni; saj ne morejo biti srečneje in bolj zadovoljni, kaker, ako so tako, kaker oni želijo. Zato pravi tudi Salomon: »Pravični ne želi nič, naj se mu pripeti, kar hoče. Nič ne nadleguje njih dušnega miru, ker se jim nič nasprotnega njih volji ne godi.« Se ve da človek pri vsem tem; da se vda v voljo božjo, vendarle občuti bolečine, ali te bolečine ga tarejo le telesno, duša pa ostane mirna. Da boš lažje mogla to razumeti, pobožna duša, pomisli na nevihto. Akoravno se nad zemljo v oblakih bliska in treska, vendarle to soncu nič ne škodi; ono nad nevihto ostane mirno kaker pred in potem. Tako se godi tudi tebi, ako radovoljno trpiš. Nevihta velika razsaja v tebi, ali tvoja duša, gledajoč na križanega Zveličarja, ostane mirna in srečna, ker kdor je miren, je tudi srečen. Sicer pa, da to čednost zadobiš, moraš jako moliti. Poudarjaj pa posebno v očenašu besede: »zgodi se tvoja volja, kaker v nebesih, tako na zemlji.« Daruj večkrat na dan, ali vsaj zjutraj, svojo voljo popolnoma Bogu. Reci mu prav zaupljivo, naj on dela s tabo, kaker je Njemu všeč. Da, Jezus mili zate naj živim in umrjem, tvoja volja naj bo zmerom tudi moja.
Bog sovraži strašljivost in malodušnost.
Kako je vendar čudno naše življenje! Ako smo goreči v pobožnosti, ako ne padamo v znatne pogreške, ah kako smo zadovoljni s svojimi čednostmi! Ako pa Bog dopusti, da pademo v kak pogrešek in da ga celo večkrat ponovimo pri vsi naši dobri volji, glej, precej pada naš pogum, precej se nas loti neka nepopisljiva otožnost in malodušnost. In kar je še huje, mislimo, da z njo služimo Bogu. Oh kako velika slepost je to! Na ta način ne samo da ne ugajaš Bogu, otožna duša, temveč ga naravnost žališ. Ako nisi zadovoljna s sabo, ko na videz malo ali nič ne napreduješ na poti popolnosti, je vzrok ali tvoja nemarnost (o tej ni govora tukaj), ali pa tvoja malodušnost. Zaupaj v Boga, in on ti bo gotovo pomagal.
Glej kako veselo in pogumno bodi sv. Peter po razburjenih valovih; ali koliko časa? Dokler zaupa v Jezusovo moč; komaj pa začne gubiti to zaupanje, ga valovi nadvladajo. Na njegovo klicanje, mu odgovori Jezus: »O maloverni, zakaj si dvojil?« Mat. 14, 31. — Otresi se torej, o duša, malodušnosti ker te pripravlja ob pomoč božjo, kaker vidiš v tem zgledu. Na njeno mesto deni neomejeno zaupanje v Boga, katero te bo neizmerno okrepčalo; saj je zaupanje v Boga vir vsega dobrega, vir veselja in miru. Poslušaj besede, ne človeške, temveč božje besede v sv. Pismu: »Vi, kateri se Boga bojite, zaupajte v njega; on vam bo milosrčen, in njegova milosrčnost nam bo prinesla radost.« Eccl. 2. 9. In zopet: »Kdor Boga moli, in mu veselo služi, bo dobro sprejel, in njegove molitve predrejo oblake«. Eccl. 35, 20. »Veselite se v Gospodu, in on bo izpolnil želje vašega srca.« Psal. 36, 4. Mir in veselje srca je človeku življenje, in nevsehljiv zaklad svetosti. Eccl. 30, 23. Kaj je pa po besedah božjih otožnost, malodušnost? Zopet ti Bog sam pravi: »srčna otožnost, je največja nesreča«; ona meša bridkost v vse, kar stori, napolnjuje duha z otožnimi podobami in mislimi, slabi zaupanje in ljubezen do Boga, dobrohotnost, sočutje in potrpljenje z bližnjim, zbuja jezo, nepotrpežljivost srd in nevoščljivost; spodkopuje celo telesno zdravje; z eno besedo, otožnost je rana, katera vse okuži. Naj se torej ne žali tvoja duša, in ne tari se z otožnimi mislimi. Usmili se svoje duše, da boš Bogu dopadel .... Vrzi od sebe malodušnost ker je ona mnogim dala smrt, in obenemu ne koristi. Eccl. 30. 22. ... Tako je govoril Bog že v starem zakonu, kader so morali biti ljudje res otožne. Poslušaj, kaj pa še Jezus govori svojim ljubim učencem in apostolom. Koliko mu je bilo pri srcu, naj ne žalujejo, nam dokazujejo njegove neizmerno ginljive besede po zadnji večerji. »Naj ne žaluje vaše srce! V Boga verujete; verujte tudi v mene.« Jan. 14. 1. Oh sladke besede! Zakaj boste žalostni, moji predragi učenci, saj verujete v Boga, vašega očeta, in v Sina njegovega, kateri je vaš posredovalec! Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem, ne kaker ga svet daje, vam ga dajem jaz. Vaše srce naj ne žaluje in naj se ne boji. Jan. 14, 17. »To sem vam govoril, zato da boste imeli v meni mir! V svetu boste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet zmagal«. Jan. 16. 33. Ne bodi otožna, o duša, saj je Kristus zmagal tvoje sovražnike! Bodi pogumna v vojski, ker je zmerom na tvoji strani Jezus, kateri te razveseljuje, samo ako hočeš. On tebi ne samo želi mir, temveč ga od tebe zahteva, in ti ga tudi daje, samo ako ga zanj prosiš. »Prosite, ti govori on v imenu apostolov, prosite in zadobili boste, da bo vaše veselje popolno.« Jan. 16. 26.
»Kdo te je pripravil v tako stanje?«
Velika svetnica tretjerednica, sv. Hijacinta Mariskoti, je skrbela jako tudi za zveličanje svojega bližnjega. Akoravno redovnica, je vendarle občevala s svetom, ali ona je bila zato od Boga navdihnjena. Mej drugimi je hodil k njej tudi neki velik grešnik in brezsrčen gospod, katerega je na vsak način hotela spreobrniti; ali vse zastonj. Ne, svetnica ni odjenjala. Hotela je skušati še zadnje sredstvo. »Prosim vas, mu reče enkrat, storite mi eno dobroto«. »O prav rad,“ odgovori. »Pojdite v bližnjo bolnišnico, povprašajte po tem in tem bolniku, in vprašajte ga, kako mu je«. Gospod gre precej tja in najde bolnika, katerega mu je priporočila Hijacinta. Ubogi trpin je bil ves poln ran, ali kar se je gospodu čudno zdelo, rane na rokah in nogah so bile jako velike in strašne. Grešnik se zgrozi in ves ginjen vpraša bolnika: »O ubožec, kdo te je pripravil v tako stanje?« Na to reče bolnik: »Ti, ti sam s tvojimi grehi.« To rekoč, izgine bolnik grešniku spred oči. Ta pa se vrže na izpraznjeno posteljo, jo oblije s spokornimi solzami, in ves drugačen se vrne k sv. Hijacinti, s katero se posvetuje o prihodnjem življenju. Od takrat naprej ni bil samo ves drugačen v zasebnem življenju, temveč je dosti pomagal svetnici pri velikanskih dejanjih krščanske ljubezni, katera je sv. Hijacinta delala na večjo slavo božjo.
Kako pride duša do popolne vdanosti v voljo božjo.
To je res težavno, ali s pomočjo božjo se vendar pride do nje. Trpeča duša, tukaj ti naštejem več sredstev v ta namen.
Prvo sredstvo je stanovitna, vsakdanja vaja vdanosti v božjo voljo, v tisoč in tisoč prilikah, katere ti Bog daje vsak božji dan. Večinoma so le male stvari, ali ako se boš navadila vdanosti v voljo božjo v teh, ti ne bo nič težko vdati se v velikih. Poglej koliko nasprotnosti imaš vsak dan in te so ali slučajne, ali pa so ti jih drugi, ali si si jih sama kriva. Stokrat na dan ti pridejo misli nasprotnosti, nevoščljivosti, nepotrpežljivosti, otožnosti, i. t. d., katere ti vsaj za trenutek kalijo dušni mir. Večkrat izustiš kako besedo, katero bi rada »nazaj vzela«; nekdo ti reče kako ražaljivo besedico; zopet drugi te slabo postreže; drugi ne da miru; kak nadležen obiskovalec ti je zaprečil kako potrebno ali koristno delo; vreme ti ni po godu; tvoja opravila ti ne gredo po volji; nadalje kako posodo razbiješ, ali obleko raztržeš, ali pa umažeš i. t. d. — glej, to so malenkosti, ali veruj mi, ako boš v teh rečeh ostala mirna, vdana v voljo božjo, sčasoma boš gotovo dospela do popolne vdanosti tudi v naj bolj težkih prilikah trpljenja! Da, ako boš te malenkosti sprejemala iz rok Previdnosti božje, boš, skoraj ne da bi se zavedela, sprejemala od Boga s popolno vdanostjo, tudi naj bolj strašne in bridke dogodbe človeškega življenja na svetu.
Vsak dan nam Bog ne pošilja velikih izkušenj; ali mi pa moremo vsak dan Njega zagotoviti, da smo pripravljeni jih sprejeti, ako nam jih pošlje. Oh kako je to sredstvo duši koristno in Bogu dopadljivo! Pripravno je moje srce, pripravno prejeti od tebe vse križe in nadloge, o moj Bog! Te besede moli posebno zjutraj, ter v pravim srcem zagotovi svojega Zveličarja, da si pripravna sprejeti iz njegove roke vsako, tudi najbridkejšo skušnjo. Veruj mi, da ako se boš na tak način pripravljala na bridkosti, se boš počasi prinavadila vsakemu križu, vsak nadlogi.
Sicer pa pomisli dobro, da vsak križ, vsaka tudi največja bridkost je združena z dotično potrebno milostjo božjo. Bog ti nikdar ne naloži večjega križa kaker ga ti nositi moreš. Podvrzi se zatorej popolnoma volji božji, kader te kaj hudega zadene. Ne gubi časa z nečimrnim toženjem čez tistega, kateri ti je nesrečo pripravil, ali pa čez skušnjo, katera ti naravnost od Boga prihaja, temveč teci pred svojega Zveličarja, in prosi ga za milost potrpežljivosti in vdanosti v njegovo presveto voljo. Ako te kdo smrtno rani, ne tečeš za hudobnežem, temveč pokličeš hitro zdravnika, da ti rano zaceli, dokler je še čas. In tudi ako bi ti hotela najti tistega, kateri ti je bridkost poslal, je le Bog sam, in le k njemu bi zato morala najprej pribežati. Pojdi torej k Bogu, in hitro, kader te kaka bridkost zadene. Nesi mu puščico, s katero te je ranil, in šibo, s katero te je otepel. Poljubi tisoč in tisočkrat roke tvojega križanega Zveličarja, roke, katere so te teple in ti tolike bolečine povzročile. Reci večkrat: »Oče, ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi.« Tisočkrat ga poveličuj in se mu zahvali, ker se na tebi godi njegova volja. Reci mu ponižno: »O moj Zveličar, tudi ako bi se jaz mogla zoperstavljati tvoji presveti volji, ne bi kaj takega storila. Bridkost, katero mi pošiljaš, sprejmem s vsem srcem. Jaz se ne tožim ne na bolečino, ne na osebe, katere so jim vzrok, niti na način, po katerem so na me prišle, niti na čas in kraj, kdaj in kam so me zadele. Jaz sem gotova, da si ti vse to tako hotel, in rajši bi umrla kaker se tvoji presveti volji tudi v najmanjši stvari zoperstavljala. »Zgodi se tvoja volja.« Da, moj Bog, naj se ta tvoja volja izpolnjuje nad mano zdaj in zmerom, v času in v večnosti. Zgodi se tvoja volja, kaker v nebesih tako na zemlji.
Ne terjaj, da te Bog precej usliši.
Človeku je že prirojeno, da pri vsi in vsakovrstni tolažbi v trpljenju, vendar hrepeni po rešenju od svojih križev. Vsak dober pregovor mu da dobro, ali vendar ne more ugasniti želje, prav velike želje, iznebiti se nadlog. Kliče, vpije k Bogu, naj ga reši, in prav ima; saj je tudi Kristus sam tako delal v velikih bridkostih. Kaj se pa zgodi? Vsi zdihljaji, vse prošnje in molitve ne pomagajo, in glej, žalostna duša pade v še večjo otožnost, misleč da njene molitve niso nič vredne, in, kar je še bolj žalostno, da jih Bog nikdar ne bo uslišal. Žalostnega srca se prime nepopisljiv nemir, strah in otožnost. V takem stanju opusti duša molitev, ker je prepričana, da nič ne velja. V tej nepopisljivi žalosti ne govori drugega ko besede Kristusove: »Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih«; ali naj poglavitnejše besede, katere bi morale slediti, namreč: »Ali ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi«, te se boji izreči.
Sv. vera nas uči, da Bog svoje služabnike tako vodi, da služi Njemu v večjo čast in slavo, njim pa v pravo srečo. Na kak način se pa to mora zgoditi, to ve Bog dobro, in On edino ima pravico določiti po kateri in kaki poti se to doseže. Naša dolžnost je, da se moramo božji naredbi podvreči.
Ako torej hoče Bog, da ti žalostna duša hodiš po poti velikih izkušenj, trpljenja, zoprnosti, ima popolnoma prav. Kar ti on odloči, je pa tudi za te prav. Podvrzi se njegovi presveti naredbi, in gotovo boš prišla v nebesa po svoji trnjevi poti. Smeš pa prositi Boga, da ti polajša to trpljenje? Da, ker je tudi Kristus to storil. Ali varuj se obupnosti, ako te Bog precej ne usliši. Prosi ga s stanovitno in v voljo božjo vdano molitvijo. Vdanost v njegovo presveto voljo naj bo prva in poglavitna čednost, katero prosiš od Boga. Reci mu v duhu ponižnosti: »Jaz sem prepričana, o moj Bog, da ne zaslužim tvojih milosti, celo čudim se, kako je mogoče, da mene velike grešnice ne vržeš spred svojega obličja. Glej, duša moja je žalostna do smrti, ali tvoja volja naj se zgodi!« Ako boš tako molila, o potrta duša, se te bo Bog gotovo usmilil in te rešil tvojih bridkosti.
Ti misliš, da Bog ne posluša tvoje molitve, ker te pušča v velikih skušnjavah in bridkostih, ali goljufaš se jako. V voljo božjo vdano, zaupljivo in stanovitno molitev Bog zmerom usliši. Res je, da ti Bog morebiti ne da prav tisto, za kar ga prosiš. Ali veš pa zakaj? Ker ve dobro, da je tebi bolj koristno to, kar ti je on odločil, kaker to, kar si ti želiš.
In še več. Morda bi ti celo škodilo, ako bi ti dal to, kar ga prosiš. Namestu tega ti bo pa Bog dal druge milosti, kaker milosti, s katerimi se boš vadila v največjih čednostih krščanskih, katere so: zatajevanje samega sebe, vdanost v voljo božjo, duh pokore. Dal ti bo milost premagati tvoje sovražnike; ali ta milost bo tako tebi pomagala proti napuhu, da boš zmerom v svojih vojskah in zmagah spoznala svojo ničvrednost in slabost. Čudila se boš dostikrat zmagam nad svetom, peklom in samo sabo, ker od ene strani poznaš svojo nepopisljivo slabost, od druge pa veliko moč svojih sovražnikov, in vendar, z milostjo božjo si jih premagala.
Pomisli nekoliko na sv. Pavla. Oh kako in kolikokrat je prosil on Boga, naj ga reši grdih skušnjav! Ali Bog ga ni hotel uslišati. In zakaj ne? Ker bi bila tako v nevarnosti Pavlova ponižnost. Kaj pa, morda je Bog zavrgel molitve velikega aposteljna? Ne, ne, temveč rekel mu je: Moja milost ti je zadostna! 2. Kor. 12, 9. Tvojega trpljenja ti nočem vzeti, ker bi ti to služilo v pogubo, ali dal ti bom velike milosti, s katerimi boš vse svoje dušne sovražnike premagal.
Žalostna duša, misliš li, da je malo Pavlov na svetu? Oh da bi ti vedela koliko jih je! Kaj pa še, ako bi poznala njih bridkosti! Zoprnosti, notrnje zapuščenje, grozne, nepretrgane skušnjave so njih vsakdanja jed in pijača. Njih molitve se jim zdijo brezuspešne, ali dostikrat očitno spoznajo, da jim Bog da pa druge še večje milosti, katerih ga ne prosijo. Iz tega sledi, da vse vdane v voljo božjo stokrat na dan rečejo z jezikom ali s srcem: »Bog že ve kaj dela«!
Ne zaupaj v se, temveč v Boga!
Poglavitno načelo, katerega se moramo držati v duhovnem življenju, je, da ne zaupamo v svoje moči. Da je temu tako, vidimo, ako le pomislimo, da je zaupanje v samega sebe sad napuha, in tega Bog najbolj sovraži. Pomislimo dobro, da mi sami od sebe nismo v stanu, niti dobro misel v sebi gojiti, toliko manj pa si pridobiti kako čednost. Vse dobro, kar v sebi čutimo, je dar božji in ne naša reč. To je tako resnično, da, ako nam Bog vzame in odtegne svojo milost, pademo v najglobokejše brezno greha.
Rekla boš, pobožna duša, da to veš dobro, da je to stara resnica. No, jaz ti pa odgovorim: zakaj si pa tako nemirna zavoljo svojega pičlega napredka v popolnosti? O edino zato, ker zabiš na to načelo pobožnega življenja! Vtisni si enkrat dobro v srce, da si ti nič, Bog je vse.
Ali kako boš zadobila in v sebi ohranila nezaupanje v svoje moči? V ta namen ti podajejo pobožni pisatelji štiri sredstva:
Prvič: Večkrat premišljuj in se prepričaj o svoji nezmožnosti, s katero ti ni mogoče čisto nič dobrega za nebesa storiti.
Drugič: Prosi Boga ponižno in goreče, da ti da to čednost; ker edino On ti jo more dati. Ali v tej prošnji spomni se na svojo nezmožnost in zato se vrzi v ponižnosti pred križanega Zveličarja, kateri te bo gotovo uslišal, za kar ga prosiš, samo ako ga boš prosila stanovitna in vdana v njegovo božjo voljo.
Tretjič: Navadi se večkrat v dejanju ne zaupati sami sebi. V tem naj ti služi spomin na brezštevilne sovražnike, bolj mogočne od tebe, kaker so hudoba, svet in tvoja poželjivost.
Četrtič: Po vsakem pogrešku pomisli na svojo slabost. Ponižno premišljevanje na tvojo nezmožnost te bo jako razsvetlilo, in spoznala boš, kako si vredna, da se ne samo sama zaničuješ, temveč da zaslužiš, da bi te celi svet zaničeval. Na ta način se boš utrdila v ponižnosti, največji in naj bolj potrebni čednosti v pobožnem življenju. Torej, kader padeš v kak pogrešek, ponižaj se in spoznaj svojo slabost. To ti bo jako koristilo, ker vedi, da koliker bolj boš rasla v ponižnosti, toliko manj pogreškov boš storila; kaker tudi nasproti, koliker več boš na svoje dobre lastnosti računala, toliko več pogreškov boš imela, ker Bog dopusti, da padeš v nje, edino da spoznaš, kako si v resnici uboga. Veš kaj pravi neki pobožen pisatelj? Da, ako bi katera duša bila ponižna kaker Mati božja, ne bi padla v oben greh.
Po storjenem pogrešku, vadi se v spoznanju svoje velike slabosti, ker drugače ga boš zopet in zopet ponovila, in kar je še bolj nevarno, bo najbrž Bog kaznoval tvoj napuh z dopuščenjem, da padeš v kak velik, smrtni greh.
Ali zapomni si dobro da, ke bi ti samo pri tem ostala, bi gotovo v duhovnih vojskah podlegla brezštevilnim sovražnikom. V svoje moči ne smeš zaupati, ali zaupati pa moraš v Boga, kateri bo tvoje ponižno zaupanje obdaril z neprecenjenimi milostmi.
Da to zaupanje zadobiš, ti bodo zopet štiri sredstva pomagala.
Prvo sredstvo je ponižna molitev, brez katere se že obena dednost ne more zadobiti.
Drugo je premišljevanje božje vsemogočnosti in modrosti, katera je v svoji neskončni dobroti in ljubezni zmerom pripravljena nam dati vse milosti potrebne k pobožnemu življenju. Da pa te milosti zadobimo, terja Bog od nas edino to, da s zaupanjem k Njemu pribežimo.
Tretje sredstvo da zadobimo zaupanje v Boga, je spomin izrekov sv. Pisma, v katerem je takih brezštevilno posebno v psalmih. Oh kako potlačeno dušo pokrepčuje ginljivo klicanje psalmista: »V tebe o Gospod zaupam, na veke ne bom osramočen!«
Četrto sredstvo, je pomislek pri vsakem dejanju najprej na našo naravno slabost in pa na božjo dobroto, vsemogočnost in modrost. S tem orožjem naj pogumno naša duša postopa tudi v najhujših vojskah. Strah pred svojo slabostjo, ali združen z neomejenim zaupanjem v božjo pomoč je v stanu delati ne samo izredne, temveč celo čudne reči.
O gorečnosti.
Večkrat se slišijo tožbe od pobožnih duš, da nimajo več tiste gorečnosti, katero so čutile v začetku svojega spreobrnjenja in več ali manj časa potem. »Vse je prešlo, vse; zdaj ne ostaja drugo ko suhota; obenega veselja ne čutim več v pobožnih vajah.« Tako govorijo.
Kaj je prav za prav gorečnost? Neki pobožni pisatelj jo tako-le določuje: »Gorečnost je veliko nagnjenje k vsak popolnosti, pomnoženje dobre volje, potrjenje v svetih sklepih in trajajoča stanovitnost.« Torej ona ne obstoji v zgredih, v nekem letanju; temveč je neka stanovitna lastnost in živa moč naše duše. Ona dela, da ne opustimo nič, nič ne storimo pred časom niti po pravem času. Prava gorečnost išče z velikim zanašanjem vsako priložnost k dobremu delu; sicer pa ne hrepeni po izrednih dejanjih čednosti, temveč skrbi natančno izpolnjevati svoja navadna opravila, in to ne samo enkrat ali dvakrat, temveč stanovitno, in ravno to je naj poglavitnejše znamenje gorečnosti. Naposled je znamenje gorečnosti tudi zmerom večje pomnoženje. Namreč, kdor je v resnici goreč, on zmerom bolj raste v tej prelepi lastnosti, in ne neha v napredovanju do smrti.
Iz tega sledi, da ni res, kar nekateri pravijo, da je namreč gorečnost le sladčica pobožnih duš v začetku duhovnega življenja, potem pa da lahko izgine brez obene škode. To pomeni, da ne vejo, kaj je prava gorečnost. Presladke solze, globoko zdihovanje, neko gibanje, ki se zdi, kaker da bi dotične duša hotela vničiti hudobno telo, orodje toliko pregreh, in kaker da bi se hotela utopiti v morje milosrčnosti božje, vse to ni gorečnost, temveč min1jivi nasledki spreobrnjenja. Da, minljivi, ker trajajo le nekoliko časa, in to ne pri eni duši, temveč pri vsak. Prava gorečnost je pa, kaker je bilo rečeno, bitno trajna. Bog varuj, ako bi bila gorečnost taka, kakršno si mislijo nekateri! Oni n. pr. mislijo, da je gorečnost, javno opravljati pobožne vaje, ali pa take, kakršne jim pridobivajo veliko hvalo od ljudi; ako so vsi zavzeti le za izredna opravila; gledajo samo na pogreške svojega bližnjega, nič na svoje; neizmerna želja prenarediti vse, kar ni po njih glavi, peče take duše, da je kaj, in, uboge, mislijo da so goreče! Naposled, kdor se nameni mnogo reči storiti pa precej popusti, nikaker ne spada mej prave goreče.
No, kako se pa spozna prava gorečnost? Po sadovih.
Prvi sad prave gorečnosti je pogumnost, s katero se spenjamo s vsemi svojimi močmi, da dosežemo namen; in celo kader storimo še več, ko moremo in smo dolžni, da dosežemo dobri namen. Drugi sad je veliko nezaupanje v samega sebe; in tretji, zatajevanje in zatiranje, katero je tako rekoč natorna potreba goreče duše.
Torej pogumnost v dosezanju dobrega, nezaupanje v samega sebe, in zatajevanje svojevoljnosti so trije sadovi prave gorečnosti. Blager duši, katera jo ima! Vzemimo en primer. Neka duša je v velikih skušnjavah proti eni ali drugi čednosti. Da ona dotično čednost ohrani, se varuje skrbno ne samo vsake bližnje temveč celo vsake daljnje priložnosti, in pri tem je njeno edino zaupanje v Boga; vrh tega pa svojemu telesu prikrati več kaker more. V tem dejanju ne misli pa, da je potreben jok, zdihovanje, sladkost in drugo, ne, ne, taka duša je lahko pri vsem tem v največji suhoti, in vendar je goreča.
Da ostaneš, ali pa postaneš goreča, vadi se najprej v pričujočnosti božji, to je, pomisli večkrat, da je Bog povsod pričujoč, tudi ako ga ne vidiš. Ta misel bo storila v tebi, kar stori vojaku, kader je pred svojim poveljnikom, to je, pogumnost k vsemu dobremu dejanju. Dalje, naj bodo jako goste pri tebi kratke molitvice, posebno tiste, katere pomenijo tvojo veliko malovrednost. Pred vsemi naj ti bo prva tista sv. Leonarda Portomavriškega: Moj Jezus, usmiljenje! Zdihuj tudi večkrat s sv. očakom Frančiškom: Moj Bog, moje vse! Tudi tista sv. Filipa Nerija naj se posebno zjutraj sliši na tvojih ustnicah: »Varuj me, o Gospod, danes, ker ako me zapustiš, te bom izdal.« Reci večkrat s sv. Ignacijem: »Daj mi, dobri Bog, tvojo ljubezen in milost, ker za drugo mi ni mar.«
Sicer pa, zapomni si dobro, o duša, da, ako, hočeš da ti bodo koristne te kratke molitvice svetnikov, jih stori svoje, to je ponavljaj jih s pomljivostjo in srčno občutljivostjo, ker, ako jih le iz navade izrekaš, ti ne bodo nič koristile.
Nadalje, ako hočeš biti goreča, ne smeš začeti nobenega dela, da ga pred ne bi darovala Bogu, z namenom da mu dopadeš. Zatorej vzdigni pred vsakim dejanjem en hip svoje srce k Bogu, in daruj je na njegovo večjo čast in slavo. Četrto sredstvo, da zadobiš gorečnost, je to, da imaš na tistih krajeh, kjer delaš čez dan, kako podobo Kristusovo ali Matere božje, katera naj ti budi spomin na Boga.
Petič bodi združena z Bogom, koliker je mogoče. To je neobhodno potrebno za dušo, katera hrepeni po popolnosti. Napravi si zato o duša, v svojem srcu, kaker oltar, pred ketim zbiraj večkrat vse svoje misli in dejanja, kaker je delala sv. Katarina Sijenska. Kaker ti je znano, tej veliki svetnici niso hoteli pustiti pohišni, da se vadi v molitvi in drugih pobožnih rečeh; da bi jo od njih celo popolnoma odvrnili, obložili so jo s vsakovrstnimi raztrešljivimi opravili. No, kaj stori ona? Sluša jih, ali napravi si v srcu utico, v kateri je zbirala svojega duha, tako da je na tak način dospela do velike svetosti. Posnemaj jo tudi ti, pobožna duša, in videla boš, da pri vseh svojih opravilih ti bo mogoče občevati zmerom z Bogom.
Ali morda boš rekla na vse to, da se ti zdi pretežavno ravnati se po teh pravilih. Res je, da vse to zahteva neko ne navadno prizadevanje, ali ne misli pa, da je res tako težavno kaker ti šepeta v uho tvoje slabo nagnjenje, in pa tudi tvoj največji sovražnik, peklenski hudobnež. Sicer pa si zapomni dobro, da ima vsaka služba svoje težave. Koliko moraš potrpeti v posvetni službi; v tej smo že tako in tako vsi, ker smo vsi podložni enemu ali drugemu! Pa, ako vendar vse prenašaš, kar te v tej službi zadene, in pri vsem svojem trpljenju ostaneš, kjer si, zakaj se pa ne bi potrudila tudi kaj za Boga? Oh, kaj morda ne zasluži Bog, da kaj za njega trpiš? Saj je On toliko zate storil in trpel! Kaker je gori rečeno, ne misli, da je v službi božji treba jokati, zdihavati in Bog ve še kaj, ne, ne, temveč goreče služiti Bogu se pravi opravljati svoja navadna opravila ob pravem času, in natančno.
»Vaša otožnost se bo v radost spremenila.« Jan. 16. 30.
O sladke besede za dobre pobožne kristjane, ki preživijo kratko pot življenja v žalosti in bridkosti! »Vaša žalost se bo spremenila v radost, govori Jezus dobrim kristjanom, in sicer toliko večja bo njih radost, koliker večje bodo njih bridkosti. Psalmist pravi: »Po meri mnoštva mojih bridkosti, vlivaš v moje srce presladke tolažbe, katere (mojo dušo) napolnjujejo s pravo radostjo« 93, 19. O presladke solze pravičnih, katere zaslužijo tako veliko plačilo! »Vzdignite svoje glave, ker se bliža vaše odrešenje,« je rekel Jezus svojim učencem. Pobožni ljudje so žalostni in z pobešeno glavo od bridkosti potlačeno hodijo po svetu; in posvetnjaki mislijo da je ne bodo nikdar vzdignili, ali Bog nas zagotavlja, da bo prišel čas, kader bodo pravični rešeni od bridkosti, in krivični osramočeni pobesili ošabne glave, po besedah psalmista: »Hudobni ne bodo vstali na sodni dan« 1, 5. Vsi bomo od smrti vstali, ali samo pravični bodo srečno vzdignili svoje ponižne glave, hudobni pa svoje ošabne pobesili. Oh potrpite nekoliko, pobožne duše, ker bo prišel čas, kader vas bo Bog pred celem človeškem rodom povzdignil. Po ponižanju pride povišanje! Saj se je to zgodilo tudi našemu Odrešniku, ker »ponižal je samega sebe, pokoren do smrti, in pa smrti križa. In zato ga je Oče povišal, in dal mu ime, katero je čez vsa imena.« Filip. 2. 8. Naši glavi se je to zgodilo, in kaker njej, tako se bo tudi nam, njenim udom, namreč ponižanju sledi poveličanje.
Večna modrost pravi, da se bodo hudobni čudili na poslednji dan o slavi pravičnih, na tem svetu žalostnih: »Ti so torej oni, katere smo enkrat zasmehovali, in se z njimi norčevali. O nespametni mi, kateri smo sodili njih življenje norost, in njih konec sramoto! Poglejte, kako so uvrščeni mej sinove božje in njih delež je mej svetniki.« Bodi pogumna, žalostna duša, ker te velika čast čaka. Tvoja žalost se bo spremenila v veselje, tvoje bridkosti v radost, tvoje ponižanje v povišanje. Pomisli še na besede sv. Pavla: »Po sv. krstu ste odmrli svetu, in vaše življenje je skrito ljudem (posvetnim) . . . ali kader se bo Kristus, v katerem živite, prikazal v slavi svoji, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v veliki slavi.« Kolos. 3, 3. Poglej duša še nekaj in potolaži se. Kdo bi rekel, da se iz starih, umazanih cunj dela čist, lep papir, na katerem se pišejo zlate besede in ohranijo cela stoletja? No, poglej, tako se godi tudi pobožnim na tem svetu. Posvetnjaki jih zaničujejo ko izvržek tega sveta; jih zasramujejo, jim pridevajo vsake vrste imena, burke z njimi uganjajo, z eno besedo z njimi delajo kaker s zavrženimi cunjami, ali te se bodo en dan razvile, in svetile ko sonce pred božjim obličjem.
Trpi, žalostna duša, ker boš na sodni dan za vse dobila preobilno plačilo. Takrat boš pozabila na vse svoje križe in trpljenje, na zasramovanje in zaničevanje, na krivice na duši in na telesu, katere ti delajo hudobni ljudje. Pozabila boš tudi na prebridke in skoraj neznosljive skušnjave hudobnega duha, kateri te neprenehoma napada ko rjoveč lev, in ti greni življenje tako, da ako ne bi imela žive vere v Jezusa in Marijo in velikega zaupanja v ta presladka imena, bi obupala. Le potrpi le, ker bo to vse prešlo. Na dan plačila boš, vsa zamaknjena v Boga, zavpila: O srečne solze, srečno taranje in zatajevanje, o blagoslovljene bridkosti, katere sem zavoljo Jezusa pretrpela. Na svetu sem bila od vseh zavržena, zdaj sem pa od samega Boga povišana! Moje kratko življenje je prešlo v žalosti, ali žalost se je spremenila v neizmerno veselje.
Zakaj se moramo v vsem vdati v voljo božjo.
Eden najtolažljivejših naukov naše sv. vere je gotovo nauk o božji previdnosti, ki nas uči, da se vse, kar se godi na svetu, izvzemši greh, godi po volji božji. Sicer pa je v tem nauku naj tolažljivejše prepričanje, da je vsako naše trpljenje in vsaka nasprotnost za nas koristna in zveličavna. Mi kaj takega dostikrat ne spoznamo, ker Bog navadno skriva svoje namene, kader nas tepe. O koliko zgledov bi se moglo o tem našteti, kako namreč Bog svoje otroke na videz tepe, v resnici pa jim po trpljenju celo telesne milosti deli. Pomisli, duša, na egiptovskega Jožefa. Kdo bi bil rekel, da bo sveti mladenič skozi toliko bridkosti dospel do tolike slave? Oh, sramujmo se, ker se izkazujemo v svojih bridkostih tako nehvaležne. Dobro si zapomni, trpeča duša, kader boš prišla pred obličje božje, in jasno videla s kako ljubeznivostjo ti je Bog eden ali drugi križ naložil, katerega si pa ti tako po sili vlekla, jako, jako te bo sram.
Zdaj se n. pr. tožiš, ker ti je otrok umrl. Na sodni dan boš pa videla, da bi bil njega malo kašnje ubil na duši ali na telesu kak hudobnež. Zopet se ta ali ona toži, ker se ni moglo priti do na videz srečne poroke; ali na sodni dan boš spoznala, da bi bil tisti zakon nesrečen v vsakem oziru. Še nekaj. Bolezen, katero ti tako neizrečeno težko prenašaš, ti podaljša življenje za dvajset, trideset let! Zveličanje ti je pridobilo ali zagotovilo tisto zasramovanje ali očitno ponižanje. Ke ne bi bila izgubila tistega denarja, bila bi izgubila dušo.
Oh zakaj se toliko tožimo, zakaj godrnjamo proti volji božji! Oživimo svojo vero in spomnimo se, da gospodar, vodnik našega življenja in vsega, kar se nam godi, je le Bog, in obeden drugi. Sram nas bodi, ker toliko zaupamo v zdravnika, v prijatelja, v Boga pa tako malo! Kaj se morda bojimo, da nam on ne ve pomagati?!
Oh ke bi mi vedeli, kar Bog ve, bi gotovo tudi hoteli, kar on hoče, in s solznimi očmi bi ga prosili, da nam pusti trpljenje, čez katero toliko tožimo. Tudi nam govori Kristus, kar je rekel Zebedejevim sinovim: O slepi ljudje, »vi ne veste, za kaj prosite« (Mat. 20, 22.) pustite meni skrb za vas; denite vašo usodo v moje roke; ako bi bil jaz uslišal vaše želje in prošnje, vi bi bili zdaj že za vekomaj izgubljeni.
Da se pa o tem popolnoma prepričaš, da namreč v vsem Bog le za tvoje bolje skrbi, in zmerom pred očmi ima tvoje zveličanje, pomisli na vse, kar je že za te storil. Bog ti pošilja velike bridkosti, da komaj dihaš; ali pomisli, da kdor ti jih pošilja, je celo svoje življenje trpel zavoljo tebe uboštvo in neizmerne bolečine. Kdor te tepe, ti je dal angela varuha, da ti povsod na strani stoji in te vodi; da, on neprenehoma za te moli in se za tvoje grehe daruje vsak dan tisoč in tisočkrat. Kdor te tepe, neizmerna hrepeni s tabo se združiti. Oh kako si nehvaležna o duša, ako svojemu Bogu, kateri je toliko za te trpel in te od večnosti tolikanj ljubi, vendar tako malo zaupaš in misliš, da kar ti pošlje, ti škodi in nič ne koristi.
Ali rekla boš: »Bog mi pregloboke rane seka in njegova roka teži na meni.« Torej ti se bojiš tiste roke, katera je bila radovoljno prebodena in pribita na križ zavoljo tebe? »Bog mi daje piti kelih poln bridkosti.« Res je, verujem ti, o duša trpeča; spomni se pa, da, kdor ti daje ta kelih, je tvoj Zveličar, in da, ako nebu on videl veliko korist ali celo neobhodno potrebo, ne bi te obiskal s tako bridkostjo, ker te preveč ljubi.
Torej bridkosti tvoje so od Boga, kateri je zate toliko trpel! Tvoje bridkosti ti pošilja tisti Bog, kateri te od cele večnosti ljubi!
O tolažilne besede! Ako se jih boš večkrat spominjala v svojih bridkostih, sem prepričan, da boš vse rada, vsa vdana v voljo božjo prenašala, in tako si koristila k časni in večni sreči.
Dolžnosti staršev.
V naših časih je jako potrebno večkrat govoriti in tudi pisati o dolžnostih staršev do svojih otrok, ker skoraj edini vzrok, da je zdaj tako slabo na svetu, je zanemarjanje teh dolžnosti. Nate torej tu kratko razlaganje toliko važnih dolžnosti, in tudi kdaj in kako se večkrat greši proti njim.
Starši so najprej dolžni ljubiti svoje otroke. Zato grešijo tisti, kateri otroke sovražijo; ki so jim nevoščljivi; jih grdo gledajo; naposled jim resno žele slabo. To so grehi, in veliki grehi! Kaj pa naj rečemo o tistih starejših, kateri svoje otroke opravljajo, to je njih slabosti ali grehe drugim odkrivajo in jih tako ob dobro ime pripravljajo? Ako je grešno skrite grehe svojega bližnjega dragim praviti, je toliko bolj grešno to storiti glede svojih otrok. Sicer pa je kaj takega storiti mej starši dopuščeno in celo dolžnost. N. pr. mati ve kaj slabega o hčeri ali sinu, oče pa nič; in vendar ako bi on to vedel, bi gotovo preskrbel, da se otrok poboljša; v takem slučaju mati greši, ako ne pove možu. Starši, dobro si zapomnite, da na tak način storite »tudi greh!« Vi bi tako pali v greh, kateremu se pravi, kar že veste iz krščanskega nauka: »h grehu molčati, in greh spregledati.« In koliko je takih staršev! Otroci zahajajo v vsakovrstne grešne priložnosti, kaker v krčme, po plesih, in po drugih vsakovrstnih grešnih veselicah; starši pa molče, ali k večjemu govore kaker Helij: »Otroci ne delajte tako, ker to ni lepo za vas!« O moj Bog, tako malo staršev je sveto navdušenih v takih slučajih! Starši, kader gre za dušo vaših otrok, recite jim resno, in prav resno, da naj vas slušajo, ali pa naj gredo iz hiše! Od te terjatve ne odjenjajte, ker gorje hiši, kjer zapovedajo tisti, kateri bi morali slušati! Nadalje so starši dolžni ljubiti vse otroke enako. Pri tem je pa treba razločiti. V svojem srcu morete ljubiti enega bolj ko drugega, ali zunaj tega ne kažite, ker lahko zakrivite velike prepire in sovraštva. Ljubite vse enako, saj so vsi vaši otroci. Sovražite slabih otrok hudobije, pa ne njih osebe. Ako res vaš Benjamin zasluži večjo ljubezen kaker drugi, pohvalite ga zdaj pa zdaj, ali ob enem spodbudite druge, da naj bodo tudi oni dobri. Z eno besedo ljubite tako svojega Benjamina, da bodo drugi vaši otroci njega mogli posnemati, in ne vas in njega sovražiti. To o ljubezni do vaših otrok. Zdaj pa kako morate skrbeti za njih telesni in dušni prid. Ljubezen brez dela, je prazna ljubezen. Ako res ljubite svoje otroke, morate to v dejanju pokazati. Starši kateri skrbe za telo in dušo svojih otrok, oni so pravi starši. Naj prej so dolžni starši, in posebno matere skrbeti za pravo hrano malih otrok, in pa se varovati vsega, kar bi moglo vplivati na njih zdravje, kaker n. pr. varovati se pretežavnega dela in jeze; posebno tega še pred ko pride otrok na svet. Kar se tiče hrane, oni jo morajo preskrbeti, dokler si je otroci sami ne morejo pridobiti. Nadalje morajo starši tudi skrbeti za bodočnost svojih otrok, tako da jako grešijo, ako otrokom o pravem časa ne preskrbijo stanu, naj si bo kmečki, rokodelski ali pa gosposki stan. Proti tej dolžnosti grešijo tisti starši, kateri puste otroke raje pohajati, kaker da bi jih silili, naj se kaj uče.
Pri tej priliki, je potrebno nekaj k srcu reči staršem, kateri imajo otroke na višjih šolah po mestih; ob enim se bo pa govorilo tudi občno, kaj so dolžni oni za dušo svojih otrok. Otroci imajo dušo in telo. Kdor skrbi samo za telo, tak oče ali mati, je žival in ne človek; koliko manj pa še kristjan! Starši torej imajo veliko dolžnost svoje nežne otročiče učiti k zveličanju potrebne resnice sv. Vere in pa navadne molitve, katere mora znati vsak kristjan. Na tak način oni izročijo učiteljem dobre otroke, kateri bodo gotovo zmerom boljši, samo ako so dobrim krščanskem izgojiteljem izročeni. Se ve da, ako vi starši niste storili svoje dolžnosti v tem, in vaši otroci se ne gredo učit na višje šole, slabi vpliv ne bo tolikanj strašan za bodočnost vaših otrok; gorje pa vam in otrokom, ako jih pošljete na višje šole že pokvarjene, to je take, ki znajo vse, samo tisto, kar je potrebno h zveličanju duše, jim je »španska vas.« Sicer se pa, hvala Bogu, v našem milem narodu, težko najde taka nemarnost pri starejših. Velika večina otrok gre pri nas v mesto krščansko zgojenih, ali žalibog, zavoljo nevednosti staršev, se vrnejo domov, morda čez par mesecev, ali čez leto, pokvarjeni, da je groza. Šli so v šole jagnjeta, vrnejo se volkovi. Kaj je temu vzrok? Temu je več vzrokov, ali morda ne, večkrat edini, ali vsaj največji vzrok so sami starši. Iščete li starši pravo krščansko stanovanje, ali po domače »kvartir«, svojemu sinovi? Oh kolikokrat se zgodi, da gledate le na ceno, to je, da je kar mogoče »najboljši kup«; ali na družbo v kateri bo moral vaš sin celih deset mesecev živeti, za to se nič ne zmenite. Koliko bi se moglo tukaj pisati o strašnem vplivu spridenih tovarišev na nedolžnega otroka; ali ta spis bi bil predolg. Zato mi verujte starši, da vas bo Bog strašno sodil, in tudi obsodil, ako vržete jagnje mej volkove! Preskrbite svojemu sinu stanovanje, kjer ste gotovi, da mu bodo tovariši dobri v celem pomenu besede, ako ne bi bili taki, najdite hišo, se ve da krščansko, v kateri ni drugih učencev. Ako se bo otrok sprijel tudi sam, bo sam tega kriv; ako se pa spridi v družbi, katere bi ga bili lahko obarovali, boste tudi vi tega krivi.
Vsekako je res, da na stanovanju ni vse ležeče, ker je mnogo drugih vzrokov spridenja, ali verujte, da najprvi in največji vzrok je hudobna družba na stanovanju.
Naposled še nekaj o dobrem zgledu, katerega so dolžni dajati starši svojim otrokom. Vsak človek ve dobro, da besede, naj bodo še tako svete, nič ne pomagajo brez zgleda. Kako hočejo n. pr. starši, da bodo njih otroci pobožni, ako so sami mlačni ali celo brezbožni? Kako je mogoče, da se otroci varujejo kletvine, ako ne slišijo od staršev drugega ko kletino? Mar bodo otroci mirni, ponižni, ako so starši v vednem prepiru, ako so togotljivi, prevzetni? Kako hočete, da naj se otroci ljubijo mej sabo, ako vsak dan vidijo, kako se oče in mati »kavsata« kaker pes in mačka? Ako ste vi starši slabi, morete govoriti in še toliko in toliko podučevati otroke, ali vse bo brez uspeha. Kaj bi se pa moralo reči o tistih starejših, kateri svoje otroke celo nalašč v greh zapeljujejo! Oh gorje, stokrat gorje jim! Taki naj se spomnijo, kaj govori Jezus, božji Sin, o pohujšanju! Ker sem gotov, da teh mojih besed ne bodo brali taki starši, zato nočem o tem nadalje pisati. Da bi se taki starši mej tretjeredniki našli, to je neverjetno. Opomniti pa moram, da, ako vi ne pohujšate svojih otrok, grešite vendar, ako pustite drugim, da doprinesejo to peklensko delo nad vašimi otroci. Pri teh besedah se res mora človek bridko zjokati, ako pomisli na nemarnost toliko staršev! Koliko je brezvestnih staršev, kateri pustijo svoje nedolžne otročiče cel dan pohajati! Ni jim mar poizvedeti s kom in kam zahajajo. Kaj se pa zgodi? ... Da zgubijo neprecenjeno nedolžnost, še pred ko jo poznajo! ... Oh starši, kaj bo Bog z vami storil, ko pridete pred sodni stol! ... Ako se nočete tako strašno pregrešiti zoper svoje otroke, imejte jih zmerom pred očmi. Ali rekli boste, da to ni mogoče. Jaz pa ponavljam, imejte jih zmerom pred očmi, ker tudi, ako se gredo igrat z dobrimi nepokvarjenimi otroki, jih imate pred očmi. Toliko več pa morate paziti na odrasle otroke. Ne zaupajte preveč njih tovarišem ali tovarišicam! Večkrat so tisti, ketim vi zaupate, največji pohujšljivci vaših otrok. Gotovo znamenje, da so taki, je, ako se na skrivaj pogovarjajo, in se koliker mogoče ljudi ogibajo v svojih pogovorih. Ako kaj takega zapazite, ločite jih precej in ostro! ker drugače se boste strašno pregrešili nad svojimi otroki!
Naposled si dobro zapišite v glavo naslednja nauke razumnih zgojiteljev:
I. Starši, gojite v strahu božjem svoje otroke do šestega leta. Ako ste svoje dolžnosti do takrat zanemarjali, je vse izgubljeno! Otrok je do tistih let kaker kos voska, s katerega more umetnik narediti angelčka, pa tudi spako!
II. Razločite dobro pri otrocih, kader so prišli k razumnosti, mej pogreški, katere storijo hote, in tistimi, katere storijo nehote. Ako storijo kaj iz hudobije, kaznujte jih; po kazni pa se jih varujte obžalovati, ker tako ne bi nič pomagala vaša kazen. Ako pa otroci kaj nehote razbijejo, zlomijo i. t. d., ne kričajte na nje, ker, kjer ni hudobnosti, tam ni potreba kazni.
III. Ako vam otroci kaj malega vzamejo, ali v mali stvari lažejo, ne kričajte na nje rekoč, da so to veliki grehi, zavoljo katerih jih bo Bog vrgel v pekel. Učite jih raje, da kdor se navadi na male grehe, da počasi pade v velike, smrtne.
IV. Komaj otroci začnejo govoriti, učite jih tudi moliti. Vlivajte v njih mehka, nedolžna srca pobožnost k Bogu, Materi božji, angelu varuhu.
V. Ne pustite otrok brez dela, temveč dajte vsakemu primerno delo v roke, ker tako se bo zgodaj prinavadil tega, kar je naloženo vsakemu Adamovemu otroku.
VI. Navadite otroke že zgodaj na zmernost v jedi in pijači. Oh, da bi vedeli starši, kako škodijo duši in telesu otrokovemu, ako ga zmerom polnijo z jedjo in pijačo! Pri tem naj opomnim, da je vino in žganje pravi strup posebno za male otroke.
Starši, dobro pomislite na svoje težke dolžnosti. Težke so resnično, ali z božjo pomočjo bodo lahke. Molite večkrat, da, vsak dan, da vam Bog pomagaj gojiti vaše otroke tako, da boste imeli veselje nad njimi vi in Bog, predobri Oče vaš in vaših otrok.
Kaj bo iz naših otrok?
Strašna je odgovornost staršev pred Bogom zaradi otrok; jako važno je to, kar Bog od njih terja. Kaj pa Bog zahteva od staršev? Kateri je cilj ali konec vzgoje? Res, slišijo se mnogokrat zdihljaji staršev, kateri iz globočine srca govorijo: »Oh kaj bo iz naših otrok!« Ali, žalibog, večinoma pomenijo te besede skrb za pozemeljsko bodočnost, prihodnost, otrok. To je dobro, ali ta skrb ni zadostna.
»Kaj bo iz naših otrok?« Vaši otroci naj bodo vrni kristjani, ki se Boga boje in zvesto izpolnjujejo njegove zapovedi. Oni ne smejo postati ljudje nevernosti in brezbožnosti; ne taki, kateri žive, kaker da ne bi bilo Boga, nebes in pekla; kateri so zakopani v vsakih pregrehah. Da otroci taki ne postanejo, to naj bo prva skrb staršev, in zato naj starši zgodaj vlivajo sv. vero v nežna mlada srca svojih otrok, in naj skrbe da se jim tudi ohrani. Pri teh besedah se mi zdi potrebno v spomin poklicati staršem zlate opomine slavnega našega Slomška. »Preljube matere, katere imate na prsih otročičke, učite jih ljubiti Jezusa, kolikrkrat jih dojite, in skrbno jim pravite, kaker hitro se zavejo, kako je tudi Jezus bil majhen otrok in je trpel in umrl iz ljubezni do nas. Vi očetje, kader režeta prvi košček kruha svojemu otroku, k nebesom mu pokažite, kjer prebiva dobrotljivi Oče in otroku kruhka daje .... in tako se bo srce otrok, mehko ko vosek, vnelo ljubezni božje, katera jim ne bo ugasnila vse žive dni. Nadalje, svarite svoje otroke, in ako beseda ne pomaga, naj pomaga šiba. Vsaka krščanska hiša, kjer so otroci, naj ima dvojno orodje: sv. razpelo ali križ na steni, šibo v kotu. Srečni otroci, katere očetje in matere tepejo: ne bo jim tuja palica pela. Naposled molite vsak dan za svoje otroke; materine solze in očetovi zdihljaji za otroka, imajo pred Bogom veliko vrednost.« Res zlate besede ljubeznivega Pastirja.
Ako starši store svojo dolžnost, bodo tudi otroci dobri. Takrat bodo mogle govoriti matere o svojih otrocih, kaker je govorila Sara o svojem sinu Tobiji. Otroci bodo namreč luč oči svojih staršev, palica njih starosti, tolažba življenja, in upanje njih prihodnosti. Žalibog, dostikrat so otroci staršem vzrok bridkih solz, skrbi in celo predčasne smrti! Ubogi taki starši, ali tudi veliko gorje takim otrokom!
»Kaj bo iz naših otrok?« Dobri kmetje, delavci, rokodelci! Prav ali pred vsem morajo biti dobri kristjani. Ako ni tega temelja, ne bo iz vsega nič. Ako pa vi starši to dosežeta, namreč pravo krščansko življenje vaših otrok, srečni vi, ker ste dosegli konec zgoje, katera je v pravem pomenu besede: skrb, da otroci postanejo nebeški prebivalci. Da, Bog vam je dal otroke, da mu jih enkrat povrnete.
Zapomnite si dobro, da bo enkrat Bog od vas terjal otroke, in gorje, ako boste vzrok, da se vaši otroci takrat znajdejo v oblasti peklenske hudobe. Srečni pa vi, ako boste v stanu reči Bogu: »Glej, o predobrotljivi Sodnik, kar si nam izročil, to ti povrnemo«.
Vaja v veri.
V naših za sv. vero tako slabih časih, je jako koristno, da se človek utrdi v veri po zgledu svetnikov ali svetnic božjih. Eden najlepših in najspodbudljivejših takih zgledov imamo v življenju sv. Ivane Frančiške, grofinje Šantalske. Žlahtna grofinja je ukazala, ko je še mej svetom živela, da naj se navadijo njeni hlapci, kateri so imeli boljši glas, peti »Verujem« ali »Kredu«, kaker se poje pri sv. maši; in oh kdo bi mogel popisati njeno veselje, kader jih je slišala peti pri sv. daritvi! Po grofovi smrti je postala nuna reda Obiskovanja Marijinega, in je naravno napredovala tudi v čednosti vere. Večkrat je o prostih urah pela »Kredu«, ali sama, ali pa tudi v družbi. Jako je častila sv. marternike prvih časov, kateri so prelili svojo kri za sv. vero. Njih godove je praznovala vedno z velikim veseljem in srčno pobožnostjo. Ob takih prilikah so govorile nune: »To je svetnik naše Matere«. Prav z neko sveto strastjo je brala njih življenje, in večkrat tudi ponavljala.
Prekrasno pesem sv. Tomaža Akvinskega »Molim te ponižno«, je znala iz glave, in jo večkrat molila. Učila jo je tudi nune, ter jim rekla, da vsakikrat, kader jo moli, ponavlja besede: »Verujem, kar je rekel božji Sin.«
Dokler je še mej svetom živela, je večkrat vsa zamaknjena vzkliknila: »Vidim sok grozdja, in verujem da je kri Jagnjeta božjega. Kruh pokušam, in verujem da je pravo meso mojega Zveličarja!« Ko se je pa postavila pod vodstvo sv. Frančiška Saleškega in postala nuna, jo je on učil, da naj se vadi v veri s krajšimi zdihljaji, kar je tudi potem delala.
Vsak dan je pri sv. maši po evangeliju molila »Konfiteor« in »Kredu«. Neki dan je to pravila nunam, in pri tem vzkliknila: »O moj Bog, kaj se me pred Tabo tako ponižamo, kader nismo vredne pričati svojo vero pred trinogi!« Storila je tudi enkrat za zmerom namen, da kader bo pogledala sv. razpelo, naj bo tisti pogled dejanje vere, podoben stotnikovemu, kateri je trkal na prsi in rekel: »V resnici je ta človek Sin božji.«
Na skrivnem je pravila neki pobožni osebi, da ji je Bog še mej svetom jako razsvetlil um, in da ji je rekel, da je popolnost našega uma taka, kakršno je ponižanje in podložnost naša proti skrivnostim sv. vere. Tudi ji niso dopadale pridige, v katerih se je dokazavala resnica sv. vere z natornimi dekazi, rekoč, da verna duša mora biti zadovoljna se samo tem dokazom, da je namreč Bog razodel svoji Cerkvi, vse kar je potrebno verovati. Tudi ni rada poslušala branja čudežev, kateri so se godili v dokaz verskih resnic. V tem je bila enaka sv. Ludviku patronu tretjega reda, katerega so enkrat klicali, da naj gre gledat čudež, kateri se godi mej sv. mašo. Ali on ni hotel iti rekoč, da njemu ni potreba čudežev, da veruje, naj gre tisti, kateri ne veruje.
Sv. Frančiški je tako dopadalo premišljevanje o neizmerni milosti božji, po kateri smo sinovi prave Cerkve, da je prva dva dni duhovnih vaj zmerom o njej premišljevala. Sv. Pismo je rada brala ali najbolj so ji dopadale bukve »Dejanj apostolov«, v katerih se opisuje ustanovljenje sv. Cerkve. Kader je slišala, da je njen sin umrl v vojski za sv. vero katoliško, je vzdignila svoje mokre oči h Bogu, in rekla: »Dovoli mi o Gospod, dovoli mi, da spregovorim, da me neha moja žalost. In kaj ti bom rekla, o moj Bog? Zahvalim te za veliko čast, da je moj sin umrl za sv. katoliško Vero«! Na to vzame v roke sv. križ: »Z veliko vdanostjo, sprejmem ta udarec, o moj ljubi Zveličar, in te prosim, da vzemi mojega sinu, v naročje tvoje milosrčnosti.« »Ti moj ljubi sin, pa, oh kako si srečen, da si zapečatil svojo vero s svojo krvjo; tudi jaz sem zato srečna, in hvalim Boga da sem tvoja mati.«
Oživimo tudi mi večkrat vero v sebi, in prosimo Boga, naj nam ohrani ta neprecenjeni dar! Zahvalimo se mu vsak dan, za to veliko dobroto, da smo se namreč rodili v sv. katoliški veri, edini pravi, ter da naj nam da tudi milost, da ostanemo v njej stanovitni do smrti. Prosimo pa to milost ne samo za se, temveč tudi za naše brate in sestre, v katerih vera peša. Spomnimo se večkrat, ako ne bomo goreči v veri, da nam jo bo Bog vzel, kar se je žalibog že v toliko deželah zgodilo, kaker nas uči cerkvena zgodovina. Bog nas obvaruj mlačnosti v sv. veri!
Krščanskem materam v preudarek.
I. Srečno življenje na tem svetu je večinoma sad prave krščanske vzgoje otrok; ali otroci niso na svetu le za časno srečo. Spomni se, o mati, da so tvoji otroci ustvarjeni tudi, in prvič za večno srečo — za sveti raj. Tvoja prva in poglavitna dolžnost je torej tvojim otrokom zgodaj vlivati v nežna srčca strah božji. Kako pa in kdaj? Kader te začne otrok poznavati. In glej, ako si prava dobra mati, se tedaj v resnici vidijo najlepši prizori v tvoji hiši. Otrok začne izgovarjati kako besedico, in ti mu prigovarjaj presladka imena Jezus in Marija; otrok gleda sem in tja, ti mu pa milo kaži podobo Matere božje, ali sv. razpelo, in kader bo tvoj otrok že začel hoditi, precej ko ga oblečeš, prekrižaj ga z njegovo ročico, skleni mu potem obe, uči ga poklekniti in moli z njim »češčenamarijo«, sčasoma tudi »očenaš«. Se ve da, kaka mati bo rekla: »To se vse lahko piše in priporoča, ali kje imam jaz toliko časa?« Jaz ti odgovorim, ako hočeš, najdeš toliko časa in ga moraš najti. Zapomni si dobro, učiti otroke strah božji, to je tvoja prva in poglavitna dolžnost. (Kakšne so torej tiste goriške matere, ki puščajo otroke po nekaj tednov stare doma slamnatemu vdovcu ter nore za umazanim denarjem in egiptovskimi lonci v tisto blaženo Aleksandrijo ! P. St.)
Nadalje, prava mati ne sme puščati otrok ko so nekoliko odrasli, da bi preveč ležali, ker jih to slabi na duši in na telesu. Taki otroci postanejo leni, nepripravni za delo in bolehni. Zatorej, vstani zgodaj, mati, ter pojdi, kader utegneš, z otrokom k sv. maši, tudi skozi teden. Na ta način se ti bo že zgodaj prinavadil cerkvi, in tako bo vse življenje rad hodil k sv. maši.
Govori mu večkrat o sakramentu sv. pokore in sv. rešnjega telesa. O prvem mu povej, kako se pri spovedi človek očisti greha in tako postane zopet otrok božji. O sv. obhajilu mu dopoveduj, tako je srečen tisti, kateri ga vredno prejme, in kak strašan greh dela tisti, kateri se predrzne pristopiti k sveti mizi umazan in grešen na duši. Oh kako te bo otrok poslušal, in kar je še več, ako mu boš to večkrat ponavljala, kako se mu bo to vtisnilo v spomin! O kako rad se bo spominjal v poznih letih nedolžnega veselja, katero je občutil, ko gaje sladka mati take lepe reči učila! Tudi ako bi se otrok kesneje kaj pokvaril, prišel bo vendar čas, da se bo spomnil tvojih naukov, in najbrž ga bo to najbolj genilo, da se vrne na dobro pot ! —
II. Druga tvoja dolžnost je učiti otroka poglavitne resnice sv. vere, tako, da bo prinesel sabo v šolo poznanje verskih resnic, in ne da bi se jih še le tam moral učiti.
III. Tretja dolžnost krščanske matere je pazljivost. Gotovo je najlepše lepotičje mladini nedolžnost, ki se bere na obrazu srečnega otroka in mladeniča. Starši, matere, pazite torej da ne bodo enkrat vaši otroci morali reči, da ste malo ali nič skrbeli za njih nedolžnost. Glejte, da se ne bodo skrivali s tovariši ali sami. To bi bilo znamenje, ali da je že izgubljena nedolžnost, ali pa da bo kmalu. Imejte otroke zmerom pred očmi. Pazite tudi na posle, kateri so v dotiki z njimi. Koliko otrok izgubi nedolžnost po hudobnem hlapcu, hudobni dekli. Starši, in posebno ti krščanska mati, ne misli, da je zadosti popraševati, in preiskovati življenje in lastnosti tvojih poslov, kadar jih jemlješ v službo; prepričaj se sama o njih dobroti in če opaziš nad njimi kar bi moglo nevarno biti za tvoje otroke, ne glej na posvetni dobiček, stori, kar moraš storiti!
IV. Velika dolžnost staršev je svarjenje, in kjer to ne pomaga, kaznovanje. Ako pustite v miru male strasti svojih otrok, gorje vam in njim! Taki otroci rastejo v hudobiji kaker v letih. Ta ali oni mladenič, hudoben da je kaj, ali ni bil že ko otrok nagnjen k jezi, pretepanju, preklinjanju? zopet drugi, k pohajanju, k igri, k vasovanju. Starši so jih pustili v miru, zdaj pa zastonj jočejo. Hčeram niso nikdar nič odrekli, mogoče da so celo odobravali, da se zmerom bolj zaljubijo v ničemernost, in glej v šestnajstem letu ali tam okoli, nimajo veselja za nič ko za lišpanje in plese in morebiti še kaj hujšega. Oh matere, odprite oči, dokler je čas! Zatirajte strasti svojih otrok že v začetku! Ne recite, da se bodo že počasi poboljšali, da se vam smilijo i. t. d. To je neusmiljeno usmiljenje, kaker boste same spoznale, ko bo prekasno! Svarite torej, in kjer to ne pomaga, kaznujte otroke. Nekdaj se je reklo, da šiba novo mašo poje, kar je pomenilo, da so bili tisti otroci, ketim je šiba pela, potem pridni in dobri. Pa saj Bog sam to pravi v sv. Pismu: »Komer se šibe škoda zdi, ta sovraži svojega sinu«. (Preg. 13, 24).
Sicer se pa pri svarjenju in kaznovanju varujte kletve. O kako žalostno je videti in slišati starše, ki otroke preklinjajo, namestu molče vzeti šibo v roke! Zapomnite si, starši, otroci ne marajo nič za vašo kletev, ker jih ne boli; šiba jih pa prestraši in tudi poboljša.
V. Sicer bi pa najlepši poduk, najrazumnejše svarjenje nič ne pomagalo, ako otroci nimajo dobrega zgleda v hiši. Že od nekdaj je splošno prepričanje da otroci žive po zgledu, in to naj bolj po zgledu svojih staršev. Ali kako žalostno se godi v tem oziru v mnogih krščanskih družinah. Zapovedi božje se ne izpolnjujejo, prazniki ne posvečujejo, posti v nemar puščajo, potem prepiri, preklinjanje, obrekovanje, semtertja zlasti po gosposkih hišah, nespodobne podobe itd. Ako se tako godi v tvoji hiši, o krščanska mati, je li čudno, da so tvoji otroci sprideni? Slab zgled v besedi in dejanju, vrh tega še pohujšljivi predmeti v hiši, to mora spriditi najboljšega otroka! O matere, in sploh starši, vam pred vsemi velja, kar pravi Kristus: »Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo v me, boljše bi mu bilo, ke bi se mu bil obesil okoli vrata malinski kamen ter bi se bil potopil v globočini morja!«
Žalostna duša pred sv. tabernakeljnom.
Kaj se ti ni zgodilo večkrat, o žalostna duša, v goreči molitvi pred tabernakeljnom zatopljeni, da si slišala tihe, presladke besede: »Glej! Jezus je tukaj!« »Jezus je tukaj!« Oh kako pri teh besedah duša vse drugače vidi in ceni!
Jezus je tukaj! ... Tabernakelj gane mojim očem ... presveta hostija izgublja podobo kruha, ostaja samo resničnost, Jezus! Da, Jezusa vidim, in sicer takega, kakršnega opisujejo sv. evangelisti, namreč: dobrega, usmiljenega, prizanesljivega ... on mi govori, kaker je enkrat govoril svojim učencem:
»Duša, ti si jako nemirna in potrta!«
O Gospod, tako naj ne bom, kader vidim toliko nereda na svetu ... toliko nevarnosti, pretečih duši in telesu mojemu in mojih ... kaj naj pa še vrhu tega rečem o preganjanju ... zaničevanju ... boleznih ... ki me neprenehoma obiskujejo!
»Kaj si torej pozabila, o duša, da sem jaz tvoj oče, kateri te hočem imeti v raju za celo večnost, in da je vse, kar se ti godi, sredstvo, po katerem edino se more izpolniti moja volja — namreč tvoje zveličanje?
»Oh ke bi ti videla samo sebe, kaker te jaz vidim; oh kako si spačena! Poželjivosti, ketim si bila vsa vdana, so te pokrile z gnusnimi madeži, kaker se godi pri bolniku, ko okreva po nekaterih boleznih! Gojila si strasti, katere so ti dale barvo bolnika, ki ima sprideno kri! Nagnjena si še, in močno k starim grehom, in pri vsem tem misliš, da si pobožna! Ne spoznavaš, da si bolna, in jako bolna! — Oh ke bi se videla, kaker te vidim jaz, roke bi k meni molila in vpila: Gospod, ozdravi!
»In glej, le da te ozdravim, ti pošiljam bridkosti! ker edino te, naj bodo kakršne si koli, te so v rokah božje previdnosti zdravilo dušnem ranam.«
— Da, Gospod, umem: potrebna sem sprave, ki vniči zelo, zapre rane, izrije globoke korenike greha iz moje duše .... ali vendar so bridkosti prevelike ...
»Tako se ti zdi, o duša, ker so bridkosti tvoje izredne, in ker se nisi domislila, da pribežiš k meni. Ako bi bila znala precej v začetku klanjati se moji Previdnosti, ako bi se bila precej zatekla k mojemu zakramentu in ponavljala besede, katere so dajale meni moč na O1ijskem vrtu, namreč: Naj se zgodi tvoja volja! oh kako bi bila radovoljno prenašala svoje križe!
»Zapomni si dobro, da sem jaz tvoj oče ljubeznivi, kateri te le toliko časa pusti pod bremenom težav, koliker je potrebno da se zacelijo tvoje rane. Kaj ti ni dosti vedeti, da kaznujem tiste, katere ljubim? Kaj ne veš, da ke bi živela brez bridkosti — namreč brez zasramovanja, brez preganjanja, brez uboštva, brez bolezni i. t. d., da bi šla v pekel za celo večnost? Kaj ni bolje za te, služiti za raj v bridkostih, kaker pa za pekel v minljivih dobrotah? Oh nespametna duša, razvedri se, in kader si potrta, pridi pred tabernakelj in tukaj boš vsakikrat dobila tolažbo, katere ti svet ne more dati!«
Ljubi samoto!
Kdor si resno prizadeva Bogu zvesto služiti in se vsake grešne priložnosti skrbno varovati, mora imeti hrepenenje po samoti; saj je po besedah svetega Duha na svetu le poželenje oči, poželenje mesa in napuh. 1. Jan 2. 16. — Ali vsakemu ni mogoče popolnoma se svetu odtegniti, in v samoto se odpraviti; mogoče je pa vsakemu pri svojih domačih in navadnih opravilih Bogu služiti v samoti, namreč po mogočnosti molče delati in mej delom večkrat k Bogu svoje srce vzdigovati. Kdor noče take samote, kaže da ljubi bolj svet ko Boga, ter da njega zadevajo besede sv. evangelija: »Kdor svet ljubi, v njemu ni ljubezni božje.« 1. Ivan 2, 15.
Zakaj se pa moramo toliko bati nepotrebnega občevanja se svetom? Ker nepotrebno občevanje se svetom škodi naši duši. Glej, o kristjan, po besedah Tomaža Kempčana, ti, vračajoč se iz šumečega sveta na svoj dom, nič drugega sabo ne prineseš kaker: »težko vest in raztreseno srce«. (I. 20).
Mej svetom se človek vtika v reči, katere mu ne spadajo; sodi čez eno ali drugo reč tako, da se pred Bogom nikaker ne bi mogel opravičiti; sliši in vidi toliko stvari, katere dolgo časa potem njegovemu srcu ne dajo miru, ga v molitvi in pri izpolnjevanju drugih dolžnosti motijo in begajo. Zato pravi pobožni Kempčan, da »je lažje ostati doma, kaker zunaj biti oprezen, in le tisti gre varno ven, kateri bi raje doma ostal«.
Od druge strani pa pomisli, koliko srečo napravlja krščanski duši tiho samotno življenje. V samoti hišnih domačih opravkov je Bog z nami, ker smo mi z njim, izpolnjevaje njegovo sveto voljo. »Kdor se loči tudi od znancev in prijateljev«, pravi Tomaž Kempčan, »njemu se bliža Bog s svojimi svetimi angeli.« V samoti živi človek v miru z Bogom, z bližnjim in sabo. V tihi, sveti samoti človek obžaluje prejšnje grehe in slabosti, s katerimi je božjo neizmerno Dobroto tolikokrat ražalil; ob enem pa milo prosi Boga milost stanovitnosti v dobrem. V sveti samoti govori človek z Bogom, in Bog s človekom, kar je tisočkrat sladkeje ko katero si bodi občevanje s svetom! Saj pravi od sv. Duha nadahnjene psalmist: »Bo1jši je en dan v preddvorih Gospoda, kaker tisoč v svetnem veselju«. Ps. 83, 11.
Pomislimo večkrat na besede, katere je rekel Jezus sv. Tereziji: »Oh, koliko dušam bi jaz k srcu govoril, ali posvetni šum, v katerem so, jim ne pusti slišati mojega glasu«. Da se nam kaj takega ne zgodi, posnemajmo zglede svetnikov, posebno naših redov, in nad vse zgled našega sv. očeta Frančiška, kateri je tako ljubil samotne kraje, kjer je noč in dan molil in premišljeval, ali kjer je tudi največje milosti od Boga prejemal.
Marija, tolažnica žalostnih.
Sv. Cerkev nas uči klicati Mater božjo »tolažnico žalostnih.« Zakaj pa? Že zato, ker je rodila Boga tolažbe; še bolj pa, ker je ona od Boga dana za posebno mater vsem žalostnim. Sv. Janez, Jezusov posebni ljubljenec, je stal pod križem globoko potrt in žalosten; božji Zveličar mu v tolažbo pokaže Mater; »Glej, tvoja mati.« Jan. 19, 27. — Kam se žalostni otrok raje obrne kaker k materinemu srcu? Torej ako smo žalostni, tecimo k Mariji, naši ljubi materi.
Zakaj ima pa Mati božja tako usmiljeno srce do žalostnih? Ona je pokušala sama vsakovrstne bridkosti, da, njeno srce je bilo napolnjeno se žalostjo! Vsakemu more ona reči: »Glejte in pomislite, jeli žalost enaka moji žalosti!?« Thr. 1. 12. — Sam pogled na žalostno Mater božjo, nas potolaži in nam daje spoznati, da je vse naše trpljenje nič proti njenemu. V svojem nežnem sočutju si pa ona tudi prizadeva polajšati naše bridkosti; saj ni mogla odnehati prositi svojega božjega Sinu, da reši iz zadrege družino ženinovo v Kani Galiljski. — Oh, zato recimo večkrat: »K tebi vpijemo ubogi otroci Evini, obrni svoje milosti polne oči na nas in na našo potrebo.
Kako moč ima pa Marija pomagati žalostnim! Ona je nebeška kraljica, zatorej lahko stori tako rekoč vse, kar hoče. Ako bi hotela, bi precej spremenila vse naše bridkosti in žalosti v veselje. Ali ona je »Devica modra«, in zato pozna, da je dostikrat nadloga njenega najboljšega otroka njemu potrebna za zveličanje, in zato mu je ne odvzame; vendar ga pa potrjuje in tolaži. Oh recimo s pravim srcem: »O Gospa, ne, kar hočem jaz, ampak kar hočeš ti, naj mi Bog da«. Trde so te besede, ali v nebesih bomo spoznali, da nam je bilo v zveličanje naših duš neobhodno potrebno živeti v velikih brhkostih.
Nauk o svetem obhajilu.
1. Ker je sv. rešno Telo največji in najimenitnejši mej vsemi zakramenti, zato moramo tudi za sv. obhajilo imeti naj večjo skrb. Eno dobro obhajilo je dovolj da dušo posveti; da vredno prejmeš sv. obhajilo, pa skoraj nič drugega ni treba kaker dobra volja.
2. Tisti, kateri zahtevajo popolno svetost, da sme človek pristopiti k božji mizi, mislijo, da jo tako spoštujejo, ali to ni res, temveč oni jo s tem le onečaščujejo, ker bi v tem primeru bilo sv. obhajilo brezkoristno toliko tistim, kateri je sprejmejo, koliker onim, kateri je ne prejemajo. In res, kaj bo meni popolnoma svetemu človeku koristilo sv. obhajilo? In kdaj bi smel pristopiti k sv. obhajilu, ako moram biti prej popolnoma svet?
3. Nespametno je zahtevati ko pripravljenje k sv. zakramentu to, kar je njegov sad in posledek. Čistost brez madeža, popolnost brez pogreška, svetost brez pomanjkljivosti, dovršena milost in ljubezen, vse to ima biti nasledek svetega obhajila, katero je postavljeno, da počasi v naši duši te sadove rodi. Torej ni pravično zahtevati za vredno prejetev sv. obhajila dovršeno svetost.
4. Strašna predrznost je v tistem, kateri veruje, da se je vredno pripravil k sv. obhajilu, naj bo njegovo pripravljenje še tako izvrstno. Ke bi hoteli meriti svojo vrednost z imenitnostjo tega presv. zakramenta, ne bi šli nikdar k sv. Obhajilu; ako bi jo pa merili s svojo potrebo, bi šli pa vsak dan. Jezus ni pričujoč v tem zakramentu nam v strah, temveč nam v ljubezen. Kruh se ne je samo enkrat v letu, temveč vsak dan. Zakaj bi se nam bil zapustil Jezus pod podobo kruha, ke ne bi bil hotel, da ga uživamo? Ke bi bil on hotel biti v strah ljudem, bi si li ne bil izbral kako drugo imenitno in veličastno podobo? Ker mi ne moremo živeti brez tega sv. zakramenta, zato ga je tudi Jezus tako postavil, da se ga more vsak lahko udeležiti. Približajmo se torej luči in ona nas bo razsvetlila; približajmo se ognju, in on nas bo ogrel; približajmo se Jezusu, našemu življenju, našemu posvečevalcu, našemu svetovalcu; ali približajmo se brez strahu, in on nam bo vlil v srce pogum, nas bo podučil, očistil in posvetil.
5. Eden najpoglavitnejših zadržkov, da se s tem sv. zakramentom ne okoristimo, je neslastnost, s katero jemo ta kruh nebeški. Le tistim je sv. obhajilo koristno, kateri imajo do njega hrepenenje. Kako naj se pa bliža k božji mizi z ljubeznivim hrepenenjem, kdor ima pred njo velik strah, in kako ne bo v tem strahu tisti, kateri misli, da ako nima dovršene svetosti, onečasti sv. zakrament, ako se mu približa?
6. Pripravljaj se dobro, o duša krščanska, ali prepričaj se, da najboljša priprava je: spoznanje samo sebe, svojega uboštva, svoje potrebe, in trdno upanje, da bo Bog v svoji neizmerni dobroti nadomestil to, kar manjka naši nevrednosti. Ne posnemaj zlasti Marte, katera si je toliko prizadevala pogostiti Gospoda, temveč posnemaj bolj Marijo, katera je molče in pazljivo poslušala hrano svoje duše, in preroditelja svojega srca.
7. Ne bežite od božje mize, o strašljivci in vi naveličani. Duša, katera ni lačna te nebeške jedi, je jako bolna. Kakšenkrat je sreča odvisna od enega sv. obhajila; veš li ti, da ni morda odvisna od tega sv. obhajila, katero misliš opustiti?
8. V tem božjem zakramentu ni Jezus samo jed naših duš, temveč tudi zdravilo. Ko jed nas hrani, ko zdravilo nas zdravi. Torej, ako ste bolni, se mu morate približati in ne od njega bežati. Kaj se morda časti kruh, ako se ga ne je? Se li ljubi ženina, ako se mu umika in se ne upa pred njega stopiti? Kako čast izkazujete Jezusu, ako mislite, da lahko živite, in dospete do popolnosti brez pomoči njegove milosti? Kako se boste mogli brez pomoči zoperstavljati, skušnjavam; kje pa najdete to moč, ako ne v tem presv. zakramentu?
9. Prosite Sinu božjega za odpuščenje tolikega zaničevanja njemu storjenega pod izgovorom, da mu delate s tem čast. Objokujte zgubo toliko milosti, katere ne pridejo v našo dušo drugod, ko po vodovodu svetih zakramentov in posebno tega, kateri je vir vseh drugih. Sklenite za naprej rajši pustiti, da vam telo od lakote umerje, kaker pa kratiti nebeško hrano vašim dušam.
10. Vi pravite, da greste pogostoma k sv. obhajilu; greste pa vredno? Ne pristopate morda k božji mizi v stanju smrtnega greha? Ako nepoznate tega greha, vam ga izbriše sv. obhajilo; ako ga poznate, vam bo obhajilo v obsojenje; ker kdor se po nevrednem obhaja, je svojo obsodbo; in po nevrednem prejme sv. obhajilo tisti, kateri ve, da ni v stanu milosti božje. Ako ste pripravljeni raje umreti ko v stanu smrtnega greha pristopiti k sv. obhajilu, imate vzrok verovati, da se ne obhajate po nevrednem.
11. Mogoče je prejeti poglavitni nasledek zakramenta namreč pomnoženje posvečujoče milosti božje in ne drugih nasledkov. Kdor hoče prejeti pomnoženje milosti, mora biti prost smrtnega greha; kdor hoče pa prejeti vse druge nasledke, ne sme biti navezan na obeden odpustljiv greh. Ni li morda to navezanje vzrok, da ste s vsemi sv. obhajili, vendarle tako slabi in šibki na potu popolnosti?
12. Jako dobro je prinavaditi se dobremu, ali paziti je treba, da se dobro ne dela iz navade, to je brez dobrega namena, brez pomisleka. Se li pripravljate k sv. obhajilu, kaker je treba? Se ne obhajate li zaradi ljudi, ali celo ker ste primorani? Uživate li to nebeško mano slastno, ali z mrzenjem, kaker meseni hebrejci, kateri so se naveličali »kruha angelov«, zato pa bili tudi ostro kaznovani od Boga? Imate li kako grešno navado, od katere se rešiti vas ni skrb? Ste li pripravljeni umreti precej po sv. obhajilu? Si li zmerom prizadevate napredovati v popolnosti, akoravno vas to dosti stane? Ako je temu tako, le pristopite k sv. obhajilu, ker ta sv. zakrament ne zahteva, kaker je bilo rečeno, svetosti v duši, temveč ji deli moči, da more dospeti do svetosti. »O moj Bog, pravi David, tisti kateri bežijo od tebe, bodo poginili«.
13. Vsak dan darovati sv. mašo in ne napredovati v dobrem, pogostoma prejemati sv. obhajilo in postajati zmerom slabši; to je znamenje zlorabe tega sv. zakramenta. Sicer pa ne mislite, da ste slabši, ker čutite v sebi hudo nagnjenje. Sv. Obhajilo ne odstrani od nas vseh hudih nagnjenj, temveč nam jih pusti več ali manj, zato da se ne prevzamemo, temveč da zaupamo na milost božjo. Sv. Bernard pa pravi, da ako nas ne reši skušnjav, nas pa reši privoljenja v skušnjave. Bi li hoteli storiti smrtni greh? Nikaker. Zakaj torej pravite, da vam nič ne koristi sv. obhajilo? Brez njega bi li vam bilo mogoče premagati skušnjave?
14. Ponižne duše mislijo, da postajajo zmerom slabše, namestu zmerom boljše, da gredo le nazaj v popolnosti namestu naprej. Dobro je, da duša misli, da je slaba, da je najnevrednejša stvar na tem svetu, in tudi ako je to res, vendar naj gre k sv. obhajilu, samo ako ima trden sklep poboljšati se. In res, kako naj se duša poboljša brez milosti božje? Od kod pa naj ji pride ta milost, ako ne od tega presv. zakramenta, v katerem je sam začetek milosti? Ako si pa duša ne prizadeva hoditi po potu popolnosti, in ji ni mar, da bi se poboljšala, naj se ne približa k sv. obhajilu.
15. Dobro je treba razločiti občutek hudega od privoljenja v hudo. Človek je lahko hudoben, akoravno je močno nagnjen h dobremu: lahko je pa tudi svetnik, akoravno je jako nagnjen k hudemu, samo da v hudo ne privoli. Skušnjave torej ne smejo duše odganjati od božje mize; celo siliti jo morajo, da k njej pristopa, zato da se okrepča in ozdravi. Ako te zebe in se nočeš greti, ako si lačen in nočeš jesti, bolan in nočeš zdravila, je to znamenje, da nisi pri čisti pameti in da nočeš živeti, mareveč da hočeš umreti.
16. Sv. obhajilo ne potrebuje občutne pobožnosti, ker ona ni zmerom odvisna od naše volje, tako da jo duša večkrat pogreša celo ob največjih slovesnostih mej letom, kaker n. pr. na velikonoč, na božič itd.; in to zavoljo tega ker duša preveč ceni te sladkosti, ali pa zato, ker misli, da je v njeni moči imeti jo ali pa ne. Bodi si že tako ali tako, prava pobožnost ni v teh občutnih sladkostih, temveč v pripravni, stanovitni volji delati vse, kar Bog hoče od nje, in opustiti, kar On prepoveduje. Stori z milostjo božjo, kar moreš; kar pa manjka tvoji ljubezni, pravi sv. Bernard, nadomesti se svojo ponižnostjo, in pripravljen boš dobro za sv. obhajilo.
17. Mnogo in lepih pobožnih vaj je za pripravo k sv. obhajilu. Najbolje je pa, po sv. spovedi, vaja v ponižnosti in hrepenenju. Vaja v ponižnosti nam stavi pred oči našo nevrednost, vaja v hrepenenju pa naše uboštvo. Prva nas odganja od božje mize, druga nas pa sili približati se k njej. Prva nas uči zdihovati s stotnikom: »Gospod, jaz nisem vreden!«, Druga pa govoriti, kaker sv. Peter, ko so hoteli učenci zapustiti svojega božjega Učenika: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!«
18. Da se pred Gospodom ponižaš, ni potreba drugega, kaker premišljevati te besede: »Kdo si ti, o Gospod, moj Bog; in kdo sem jaz?« — Da obudiš hrepenenje, moraš pomisliti na čast in korist, katera ti pride od te božje mize; pomisliti na neizmerno ljubezen, katero ima Jezus do nas; na hrepenenje, s ketim želi z nami jesti, v naše srce priti in nas deležne storiti svojega življenja, in naposled pomisliti na naše skrajno uboštvo in na veliko potrebo, katero imamo, njegove milosti. Želja je hči uboštva. Duša, katera pozna svoje uboštvo, ima nepopisljivo hrepenenje do sv. obhajila, katero je njena prava hrana, vsa njena moč.
19. Naj bo tvoja priprava še tako izvrstna, ne misli, da si vreden sv. obhajila, ker drugače bi bil res popolnoma nevreden pristopiti k božji mizi. Vsa tvoja vrednost in čast (ako jo imaš) naj bo v veliki ponižnosti. Spoznaj pred nebesi in zemljo, da se pri tem ne opiraš na drugo kaker na neskončno dobroto božjo in na neizmerno hrepenenje, s ketim te želi Jezus deležnega storiti svojega rešnega Telesa, in tudi na pokorščino do tvojega spovednika, kateri te pusti k sv. obhajilu.
20. Tvoj namen naj bo čist. Pristopi k božji mizi le z namenom častiti Boga, slušati njegovo presveto voljo, zadostiti njegovim željam, združiti se z Jezusom, mu dati živeti v tvojem srcu, udeležiti se zasluženja njegovega trpljenja, obogatiti se z njegovimi milostmi, hrano dati svoji duši in jo okrepčati, zadobiti kako čednost, vničiti kako pregrešno navado, pomagati kakemu prijatelju živemu ali mrtvemu, ali sploh s kakim koli drugim dobrim namenom.
21. Ne begaj se v svojih pobožnostih, temveč prepričaj se, da je prava pobožnost v ponižnosti in miru. Si li vreden svetega obhajila, to je, prejeti tvojega Boga? Oh ne, ne, nikaker ne. Torej prosi Gospoda, da si on sam pripravi v tebi prebivališče, in da naj v ta namen pošlje dva učenca, da mu uredita mesto. Bodi podoben pametnim devicam, katere so čakali ženina v miru in tihoti.
22. Na mnogo načinov, se moremo pripravljati za sv. obhajilo: zdaj premišljujmo to-le vprašanje: »Kdo sem jaz, o moj Bog, in kdo si ti?« — zdaj pa drugo: »Po kaj prideš v moje srce?« — in zopet: »V kako korist te prejmem?« » Zakaj grem k sv. obhajilu?« itd.
23. Nekateri pred sv. obhajilom na kratko premišljujejo življenje Jezusa Kristusa, in se posebno tam dalj vstavljajo, kjer jih skrivnost bolj gane. N. pr. neka pobožna duša govori sama sebi tako-le: »Jaz grem prejet Sinu božjega, kateri sedi na desnici nebeškega Očeta, kateremu se klanjajo angeli, kateri ima pa tudi človeško naturo, vzame na se vzeto v prečistem telesu Marijinem. — Jaz bom na čuden način ponovila njegovo učlovečenje, ker mu bom dala v sebi novo življenje. O kaka čast za-me! O kaka milost, kaka sreča za me! Kaj ni ta milost tako velika, kaker ona katero je on izkazal svoji presveti Materi?... Kje je pa pobožnost, katero bi jaz morala imeti, da bi vsaj koliker je mogoče pristojno sprejela v svoje srce živega Boga?....
24. Ako ti ni ta misel zadosti obširna, išči si druge, n. pr. da greš prejemat tistega Gospoda, kateri je bil rojen v hlevu, katerega so prišli obiskat trije modri, katerega je Mati božja v tempelju darovala, kateri je bil izkušen v puščavi, kateri se je spremenil na Taboru. Premišljuj, da greš prejemat tistega Gospoda, kateri je toliko čudežev storil, dal vid slepim, mrtve oživil, ozdravil toliko bolnikov, kateri ni stopil v nobeno hišo, da ne bi bil v njej storil kake dobrote. Zbudi v sebi veliko hrepenenje prejeti ga in še večje zaupanje, da te bo ozdravil, posvetil in z nebeškimi darovi obogatil.
25. Drugikrat pomisli zopet, da greš prejemat tistega Gospoda, kateri je pred svojim bridkim trpljenjem in svojo smrtjo postavil ta presv. zakrament; kateri je na Oljuski gori krvavi pot potil, na Pilatovem dvoru prelil toliko krvi, na križu pa vso, do kapljice; in glej, ravno tista kri bo kmalu ogrevala tvoje mrzlo srce in tekala po tvojih žilah!
26. Pomisli nadalje, da greš prejemat tistega Gospoda, kateri te nepopisljivo ljubi, kateri je iz ljubezni do tebe umrl; kateri pride k tebi, da te stori deležnega njegovega trpljenja in njegove smrti; da je on tisti, katerega so v grob položili, in da bo kmalu prišel v tvoje srce, kaker s križa v grob. Pomisli, da je on tisti, kateri je šel v predpekel in na tretji dan slavno od mrtvih vstal, in da greš prejemat ravno tisto božje Telo, v katerem se blešče rane, katerih se je dal dotakniti svojim apostolom! Oh, tudi tebi bo pokazal desno rano, tudi tebe bo sprejel v svoje božje Srce.
27. Naposled lahko misliš na vnebohod Jezusov, in na slavo v kateri bo Kristus enkrat prišel sodit žive in mrtve, in se ti zahvalil, ker si ga ko popotnika na tem svetu večkrat prejela v svojo hišo. Ta in prejšnje misli so izvrstne, da se lepo pripraviš na sv. Obhajilo.
28. Lepo je tudi premišljevati litanije presv. Imena Jezusovega, in se tam vstavljati, kjer duša najde boljšo pašo. N. pr. grem prejet Sinu živega Boga, Kralja slave, Sonce pravičnosti, Boga miru, Očeta ubogih i. t. d. Kako so ta klicanja pripravna, da zbude v duši občutljaje ponižnosti, ljubezni, zaupanja i. t. d.!
29. Ali ako je važno pripraviti se prav na sv. obhajilo, ni nič manj važno prav se zahvaliti po sv. obhajilu. Jed ne koristi, ako se ne prebavi. Ogenj ljubezni in pobožnosti bi nas moral spremeniti v Jezusa po sv. obhajilu! Oh, ke bi pomislili, kdo je naš gost, in kaj nam more dati! Oh, kako nas bo kaznoval, ako se ne bomo okoristili z njegovim prihodom v naše ubogo srce.
30. Kaj ti je storiti, o duša, po sv. obhajilu? Kako bi sprejela ti kralja, ako bi te prišel obiskat in jaz s tabo? Oh kako bi se mu zahvaljala! Kako bi ga prosila milosti za se in za prijatelje!
31. Ako čutiš ginljivo pobožnost, ako te Jezus občutno razveseljuje po sv. obhajilu, zahvali se mu za tako milost. Ako si pa raztresena, mlačna, suha, ne begaj se, temveč ponižno prosi Zveličarja, da naj on zadosti za tvoje pomanjkanje, tvoje uboštvo, ter naj stori v tebi, kar je storiti nameril. Mi ne čutimo prebavljanja telesne jedi, in vendar se godi, ako natornih moči ne motimo. Pusti, duša, naj milost v tebi dela; ako je ne boš z radovoljno raztresenostjo motila, bo ona prebavila v tebi to nebeško hrano, in te vso v Jezusa spremenila. Jezus je kralj miru, kateri prebiva v miru. Torej mu ne moti počitka, in on ti bo podelil zaželeni mir.
32. Precej po sv. obhajilu je dobro mimo in molče poslušati, kar ti govori Jezus, ali bolje rečeno pustiti ga, da dela v tvojem srcu, ker hoče on. Ne sodi o nasledkih sv. obhajila po občutkih, katere imaš o njem. Najpopolnejša dejanja božja v človeku se večji del naj manj čutijo. Kader pride ženin božji v tvoje srce, zapri vrata in počivaj v njegovem naročju. Ljubezen je zgovorna; ni je potreba učiti, kaj naj govori. O duše pobožne, govorite dosti, molite, prosite, jokajte zdihujte: ali ne zanemarjajte poslušati, kar vam govori Gospod!
33. Popolne duše naj pa mirno uživajo pričujočnost Kristusovo in naj k večjemu ponavljajo le visoke besede sv. Očeta Frančiška: Moj Bog in moje vse!
34. Tiste duše pa, katere ne govorijo lahko z Bogom, naj se poslužijo premišljevanj, o katerih se je govorilo pri pripravi na sv. obhajilo. Naj rečejo n. pr.: »Glej, zdaj je Jezus v hlevčku mojega srca!« Ali pa: »Glej, Jezus, kateri je umrl za me na križu, je prišel delit milosti!« i. t. d.
35. Nekateri kristjani se zdi, da so v peklu, kader imajo v sebi sv. Rešno Telo! Oni čutijo takrat veliko otožnost! Komaj ga prejmejo (najbrž po sili! groza!....) in bežijo od njega, mu obrnejo hrbet, ter se odpravijo govorit z ljudmi! Oh kaka brezozirnost! Kaj ne znaš, o duša posvetna, ne znaš nič govoriti z Jezusom? Dovoli, da naj vsaj on tebi govori! Kaj gane moreš ljubiti? Se ne moreš ponižati? Vrzi se v duhu z Magdaleno k nogam Jezusovim in prosi vse Svetnike, naj ti pomagajo zahvaliti se mu. Moli vsaj kaj malega ter postrezi, bolj ko ti je mogoče, nebeškega gosta.
36. Precej ko je bil Judež obhajan, ga je obsedel hudič in ga primoral oditi, ker, po besedah sv. Cirilja Aleksandrijskega, se je bal, da bi Sin božji se dotaknil s svojo pričujočnostjo njegovega srca, in mu vdihnil žalost in kesanje čez grozno hudodelstvo. Kristus pravi: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta«. Dokler je Jezus v duši, sveti v njej ko sonce. Je li mogoče bivati pobožno pod žarki tega sonca in ne občutiti njegove milosti in njegove ljubezni? Oh duša nehvaležna, ti bežiš od Jezusa, precej ko si ga prejela; podobna si Kajinu, kateri je bežal spred obličja božjega. Ali vedi da te obena stvar ne bo srečne storila!
37. Kader se kdo dobro nasiti, je močan cel dan. Kdor je bil dostojno pri sv. obhajilu, čuti v sebi ne samo tisti dan, temveč tudi naslednje dni, sladkost, milobo in zadovoljnost, katera prešine njegovo dušo, jo nasiti in napolni z nebeško radostjo, tako da nič ne mara za ničemerne posvetne naslade. Kdor ljubi Jezusa in visoko ceni njegovo ponižanje, v katerem ga je prišel z nebes obiskat, tako hitro ne pozabi velike mu storjene milosti, temveč jo hrani v hvaležnem spominu, in večkrat občuti v ustih okus nebeškega medu in nebeške mane, katere ne čuti, kdor ne poskuša. Take duše imajo razlito po sebi neko nebeško dišavo, katera jim prihaja od Jezusa in jih k njemu sladko vleče. Teh milosti pa niso deležni vsi; kaker so v puščavi občutili le dobri hebrejci sladkost mane, tako ne da občutiti Jezus te nebeške sladkosti drugim, temveč le prav čistim in spokornim dušam.
38. Zato ne išči teh sladkosti, in ako jih ne čutiš, ne boj se, da si slabo prejela sv. obhajilo, temveč bodi cel dan združena z Jezusom in premišljuj darovanje Jezusovo v tempelju. Sv. Simeon je mislil le na srečo, katero je imel, ker je bil vreden pritisniti na prsa Zveličarja sveta, Odrešenika Izraeljskega ljudstva in od toliko očakov zaželenega Mesija. Hvalil je Boga za tako milost in si želel smrt: »Zdaj odpuščaš svojega hlapca, o Gospod, po svoji besedi v miru; ker so videle moje oči tvoje zveličanje.« Ti, o duša si prejela ravno tistega Zveličarja, in ne v naročje, temveč v svoje srce. Premišljuj torej ta cel dan. Ne želi si drugega videti, potem ko si tako srečna, da si prejela v se živega Boga. Zdihuj po smrti, in jo v miru pričakuj!
39. Mi smo prav radi v društvu tistih, katere ljubimo. Sin božji je rad z nami. Si li ti z njim? Ga li obiskuješ vsak dan? On je ostal na tem svetu, da nas tolaži v brhkostih, krepča v slabostih, varuje v skušnjavah. Veruješ li, da je on v tabernakelju? Kako ti je pa mogoče verovati to in ob enem ga zapuščati?
40. Nekateri si pri vsakdanjem obiskovanju presv. zakramenta predstavljajo Jezusa v raznih dobah njegovega življenja. V ponedeljek: ženitnino v Kani galiljski. V torek: Jezusa v hiši Simeonovi s cestninarji. V sredo: v puščavi z angeli. V četrtek: pri zadnji večerji z aposteljni. V petek: na križu mej dvema razbojnikoma. V soboto: v Emavsu z dvema učencema. V nedeljo: v obednici po vstajenju, i. t. d.
Nosimo svoj križ.
»Ako hoče kdo za menoj iti — naj vzame svoj križ na se ter hodi za menoj«. Mat. 16 24. — Prepričajmo se, da je cele življenje kristjanka, po besedah sv. Avguština, težak križ, to je vsakdanje trpljenje, katero nam Bog pošilja ko zdravilo in ko podlago upanja.
Spomnimo se, da smo Boga težko ražalili; zato se pa moramo veseliti, ako nas on na tem svetu tepe. Greh je ko tvori na duši, in ako ni zoprnosti, katere ga razjedajo in posušijo sprideni sok, duša pogine. Oh nesrečna tista duša, katera je grešila, in ni že na tem svetu kaznovana! Bog nam ne pošilja križe, da bi nas pokončal, temveč da bi nas zveličal, in ako se mi s tem ne okoristimo, smo sami krivi. Sv. Gregorij Veliki razlaga takole besede Ezekijela proroka: »Hiša Izraelova mi je postala v peči železo in svinec.« Ez. 22. 18: »Bog je hotel Jude z ognjem bridkosti očistiti ko zlato, ali našel jih je ko svinec«. Tako se godi grešnikom, kateri so v trpljenju nepotrpežljivi. Največja kazen in nesreča za grešnika je ta, ne trpeti na tem svetu. Bog se nikdar tako ne srdi, kaker kader grešnika pusti v miru. Ako nas torej Bog obiskuje z boleznimi, preganjanjem, časnini izgubami, ponižajmo se in recimo z desnim razbojnikom: »Mi prejmemo, kar so zaslužila naša dela«. Luk. 23, 41. Zaslužim, o Gospod, ta križ, ker sem te ražalil. Bodimo torej veseli, ako nas Bog že tukaj kaznuje; na ta način bomo manj ali nič trpeli v vicah.
Vrh tega je pa naš križ gotova podlaga upanja na nebesa, in zato ga moramo radi nositi. Sv. Jožef Kalasancij je večkrat rekel: »Kdor gleda nebesa, večno plačilo, njemu je vsak križ majhen«. Sv. apostelj Jakob pravi, da, kdor potrpežljivo svoj križ nosi, bo prejel večno krono.
Ta misel je petnajstletnega marternika sv. Agapita osrčevala v strašnih martrah, katere je pretrpel za sv. vero. Ko mu je krvoločni trinog stavil žerjavico na glavo, je on vzkliknil: »Kaj mi je mar, da mi glavo sežgeš, v nebesih bo ona z večno slavo kronana«.
Bridkosti, katere prenašamo na tem svetu, so znamenje večnega izvoljenja; saj morajo izvoljeni že na tem svetu biti Jezusu podobni. No, kaj ni Jezus na tem svetu nosil križa in nas vabil, da tudi mi svojega nosimo, ako hočemo biti njegovi učenci?
»Kdor hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe, naj dene svoj križ na se in naj gre za menoj«.
Slaboten in vendar koristen.
Kdor je slaboten in bolehen, se večkrat toži, da je za nič, da je namestu koristen, drugim le nadležen. To pa ni res. Ako te Bog pusti, da nisi za delo, ti hoče dati priliko nabirati si za večno življenje obilno zaslug, ako potrpežljivo prenašaš svoje križe in nadloge; in ako delaš sitnost svojemu bližnjemu, mu daješ priliko, da si tudi on nabira zasluženje za nebesa. Torej ne žali se, temveč pogumno napredovaj na trnovi poti.
Dostikrat se tudi taki ljudje tožijo, da so za nič, ko so vendar sposobni za nekaj. Dobra volja in zaupanje na Boga, stori večkrat, da je slaboten in bolehen človek še bolj koristen ko močan in zdrav. — Sicer pa je Bog z nami zadovoljen, kader storimo, kar moremo. Tisti hlapec v sv. evangeliju, ki je dobil z dvema talentoma dva druga, je prejel ravno tako plačilo, kaker oni, ki jih je prejel pet in z njimi pridobil še pet.
Kdor je slaboten in bolehen, ima priliko bolj ko vsak drugi, izkazati nadležnem usmiljeno srce, trpeti z trpečimi, jokati s žalostnimi, kaker pravi sv. Pavel. Zato je hotel tudi naš Zveličar na se vzeti vse naše slabosti, »da bi tako mogel z našimi slabostmi imeti potrpijenje« (Hebr. 4. 15.)
Kako je koristno tako po človeško žalostno stanje, kaže mej toliko drugimi naslednje kratko življenje pobožnega p. Ludvika iz Araci1a, reda manjših bratov.
Živel je na Španskem v 16. stoletju, v samostanu, kjer se ni več izpolnjevalo v prvotni strogosti sv. vodilo. Zato se je hotel preseliti v drugi samostan, kjer se je živelo bolj po sv. vodilu. Zdelo se mu je pa, da mu s tako slabotnim zdravjem nebo mogoče prenašati take strogosti. Zaupanje na Boga ga je vendar ojačalo, tako da je prestopil v drugi samostan, in glej, strogo življenje mu je pristovalo. Pridigati se ve da ni mogel, ali njegov zgled in velika ljubeznivost, ki jo je imel posebno do bolnikov, je bila stanovitna pridiga. Ljubezen do bližnjega je bila tudi vzrok njegove smrti, ker je ljubeznivo stregel kužne, je naposled tudi njega ta bolezen zgrabila ter mu prinesla leta 1583 venec marterništva ljubezni do bližnjega. Po smrti se je v veliki svetlobi prikazal svojim sobratom.
Telesne bolezni koristijo duši.
Bolezni, posebno dolgoletne, so izvrstno sredstvo za rast v krščanski popolnosti. In res, kje ima človek več priložnosti h potrpežljivosti, h zatajevanju, h vdanosti v voljo božjo, h premišljevanju in češčenju prebridkega trpljenja Kristusovega i. t. d. kaker v bolezni? Zato se tudi večkrat zgodi, da Bog ravno svoje največje ljubljence z dolgoletnimi in neozdravljivimi boleznimi obiskuje; saj ima on pri vsem, kar v svoji neskončni modrosti dela naši duši le namen koristiti in naposled zveličati z neprecenjeno krvjo odkupljene duše. Sv. Gregorij Veliki pravi: »Bolezen telesa, je zdravje duše«. Trde so te besede, ali resnične. Največji dokaz temu je življenje svetnikov in služabnikov božjih, mej katerimi le redko katerega najdemo, kateri ni bil bolan. Ogromna večina sedanjih nebeških prebivalcev, si je slavo pridobila z radovoljnim prenašanjem vsakovrstnih bolezni. In kako radi so oni prenašali bolečine zavoljo Jezusa! Naš sv. oče Frančišek, kako veselo je prenašal želodčno bolezen in bolezen na očeh! Kako je on posvaril preprostega brata učenca, kader mu je ta prigovarjal da naj vendar prosi Boga, da mu saj polajša očne bolečini! In sv. Kamilj Leliški, kaj ni imenoval svojih pet bolezni »pet usmiljenj božjih? — Kaj pa mi? .... Oh, sram nas bodi! . . . . Prosimo Boga za pravo spoznanje, za tako spoznanje koristi bolezni, kakršno so imeli svetniki.
Dosti ljudi je na svetu, kateri imajo bolezni le za zelo in si zato na vsak način prizadevajo znebiti. Pomislimo pa veliko število tistih, katere je bolezen spreobrnila, in jim nebesa odprla! Mnogo jih je zdaj v nebesih, kateri so si zaslužili krono nebeško le po bolezni. Zato »ne zametuj kaznovanja Gospoda in naj ti srce ne vpada, ako te on kaznuje; ker, koger Gospod ljubi, tega tepe, in ima na njim dopadajenje«. Preg. 3. 11. 12.
Naposled pomislimo, da so bolezni pokora, katero bi mi enkrat morali delati v vicah. Ali kak razloček je mej našim trpljenjem in trpljenjem v vicah! Tukajšno trpljenje je le senca trpljenja v vicah. Potolažimo se torej, v boleznih, katere so nam v velik dobiček. Kader so prišel konec pokore, pride tudi konec trpljenja in pride naposled krona nebeška, katera čaka vsakega, ki radovoljno prenaša križe in nadloge, katerih je polna ta solzna dolina. Bog daj, da bi jo od Boga prijel jaz, ki pišem, in ti, ki bereš!
Usmilimo se vernih duš v vicah!
Pomisli, o kristjan, kako duše vernih kličejo vsak dan: »Usmilite se nas, usmilite se nas!« In kaj misliš da je to klicanje brez vzroka? O ne, ne! Sv. Cerkev pripisuje vernem dušam žalostne besede Jobove: »Usmilite se me, vsaj vi, moji prijatelji, ker — o pomisli dobro naslednja besede — ker roka Gospodova se me je dotaknila!« (Job. 19, 21.) Oh, pod kaznujočo roko najsvetejšega in najpravičnejšega Boga trpijo one strašne martre! BI. Margariti Alakok se je prikazala iz vic ena njenih sosester redovnic, ter ji povedala, da, zato ker je v življenju večkrat rekla kako osorno besedo, trpi v vicah tako martro, kaker da bi ji kdo neprenehoma prebadal jezik z razbeljenimi iglami! Več cerkvenih očetov uči celo, da se v vicah trpe ravno take martre ko v peklu. — In glej, marsikatera duša, ki zdaj tako strašno trpi, je bila naša bližnja, morda celo od žlahte; pomagajmo ji na vso moč!
Da, pomagajmo dušam v vicah, ker one same si ne morejo pomagati, niti okrajšati časa svojega trpljenja. Dokler človek živi na tem svetu, si more pridobiti s vsakim dobrim delom in s vsako spokorno vajo zasluženje za nebesa, in ob enem more zadostovati za časne kazni, katere bi moral enkrat trpeti v vicah; veljavnost teh zadostenj se pa meri po kesanju in pobožnosti, s katero se stori dotično dobro delo. Eno tako prostovoljno zadostenje na tem svetu ima, po besedah sv. Bernarda, stokrat večjo vrednost, kaker njemu enako trpljenje v vicah. Zatorej nam gre svarilni opomin: »Delajte pokoro, dokler je še dan; prišla bo noč, v kateri ne more nihče več delati.« Joan. 9, 4. Za uboge duše je že prišla ta noč, v kateri ne morejo nič več delati, kaker da bi imele zvezane roke, temveč morajo trpeti, dokler ne bo plačan zadnji vinar, se ve da ako drugi za nje ne plačajo. Kaj ne zaslužijo našega usmiljenja, tako zapuščene duše ? — Si li imel to usmiljenje do zdaj, o dragi bralec, posebno z najbolj zapuščenimi dušami? Te je li njih prežalostno stanje naganjalo dobro porabiti čas pokore, katerega ti daje ljubi Bog? Naposled pride pa najvažnejše vprašanje. Kako pa moreš v dejanju pokazati, da imaš usmiljenje do vernih duš v vicah? Ako kličeš nad nje usmiljenje božje in daruješ za nje trpljenje Kristusovo. Veliko pomoč dobijo duše v vicah po molitvi, po sv. obhajilu, posebno pa po daritvi sv. maše in po odpustkih. Tudi moremo Bogu zanje darovati nadloge svojega življenja in druga prostovoljna spokorna dela.
Božja dobrota sprejme vse to rada od nas; njeni pravičnosti je s tem zadosteno, in mi moremo lahko upati, da naša dobra dela rešijo dušo, za katero molimo, iz vic, ali ji pa vsaj polajšajo njene martre. — Sprašajmo odkritosrčno svojo vest, in žalibog, spoznali bomo, kako malo smo mislili na uboge duše v vicah. Prosimo Boga odpuščenja, za toliko nemarnost, in trdno odločimo, kaj bomo vsak dan, vsak teden, vsak mesec, storili za prežalostne duše v vicah!
Žalostna Mati božja.
V spodbudo in tolažbo, predragi bralec, sem se ti namenil nekaj napisati o žalostni Materi Božji in sicer o velikodušnosti, s katero je ona prejela in prenašala svoje žalosti. — Najprej pomisli Marijino velikodušnost, ko je privolila biti mati božja. Najbrž nisi nikdar na to pomislil, in vendar je resnično, da je Marija začela že takrat trpeti, ko ji je naznanil nadangel, da bo postala mati Kristusova. In kako ne? Saj je brala Marija v svetem Pismu, da bo Mesija »človek bolečin«, torej je lahko sklepala, da bo tudi njegova mati strašno morala trpeti.
Sicer pa tudi, ako tega takrat ni vedela, je pa gotovo spoznala, ko ji je prerokoval Simeon, da »bo njeno dušo meč prebodel«. Sv. Tomaž iz Vilenove pravi, da je sveti starček Simeon videl v duhu vse trpljenje in smrt Kristusovo, in da je to Mariji tudi povedal. Ubogo Marijino srce! Kaj nisi takrat občutilo! Marija je takrat v duhu videla ponižanje in žalosti, katere je imel pretrpeti njen Sin od rojstva do bridke smrti na križu; videla je v duhu Oljusko goro, Judeževo izdajstvo, zapuščenje učencev, Petrovo tajitev, biče, trnjevo krono, žeblje, križ. Oh strašni pogled za mater, kakršna je bila Marija! Ona je sama razodela sv. Mehtildi, da se ji je od tistikrat spremenilo vsako veselje v žalost! Vendar, kaj misliš, da se bo odpovedala božji naredbi? Ali mar da ji bo srce vpadlo? Oh ne, ker ona je vedela, da hoče Bog od nje to žrtvo, in zato je veselo in radovoljno sprejela težavno čast matere »človeka bolečin«. Pokleknila je z božjim Detetom v naročju in goreče molila, kaker pobožno premišljuje njen veliki častilec sv. Tomaž iz Vilenove: »Sprejmi, vsegamogočni Oče, to daritev, katero ti tvoja dekla daruje v zveličanju vsega sveta; sprejmi svojega in mojega Sinu, tvojega od večnosti, mojega v času. Z mojih rok sprejmi zdaj to jutranjo, katera se bo enkrat na križu spremenila v večerno daritev; glej žrtvo, katero ti darujem, in svet, zavoljo katerega ti jo predstavljam.«
O veliko srce, o plemenita duša! Kdo se ne bi prestrašil pred tako bodočnostjo? In vendar je Marija pripravna še toliko pretrpeti za odrešenje sveta.
O duša, v velikih skušnjah, katere te tlačijo, poglej na Marijo, in se od nje uči velikodušnosti v trpljenju! Kaj delaš, kader ti Bog pošlje kak težak križ? Ga li sprejmeš velikodušno? Ali ga morda na vso moč od sebe odganjaš? Hočeš, nočeš, križ pride na te; težak je, ali ne težju od onega »kraljice marternikov«, h kateri se zateci, da ti ga pomaga nositi.
Pomisli nadalje na Marijino velikodušnost v odgojitvi žrtve. Marija ni samo z velikodušnostjo sprejela težavepolno čast materinstva »Jagnjeta božjega«, katero je imelo biti zaklano na križu, temveč tudi z velikodušnostjo vzgojevala to nedolžno žrtev. Druge matere so svoje sinčke v tempelju odkupovale z malo denarjem, in vesele hodile domov. Tudi Marija je nesla Jezuščka domov, ali oh, vse drugače, ko druge matere! Te so gledale v otrocih svoje upanje in veselje, Marija je pa videla v Jezusu le žrtev, katera je imela enkrat umreti zaklana na oltarju sv. križa! Ona je dobro poznala kak konec bo storilo to nežno dete; vedela je, da proti božjemu sklepu ni pomoči, in njej ni ostalo drugega, ko odgojevati nedolžno Jagnje! Uboga mati! Kader jo je klicalo božje dete, ji je prišel naprej tisti trenutek, ko jo bo Jezus zadnjikrat nagovoril na križu! Kader ga je prisrčno stiskala k sebi, ji je prišlo v misel, kako ga bodo Judje z vrvmi vezali in po Jeruzalemu vlačili! Kader mu je dala jesti, ga oblačila, ga od enega na drugi kraj nosila, je gotovo večkrat rekla sama pri sebi: »To nedolžno telo bo enkrat vse ena rana, prebrazdano od bičev, prebodeno od žebljev!!!« O bridki meč za Marijino materino srce! Po noči in po dnevi jo je trla ta tožna misel; in po razodevenju sv. Brigide, je Marija toliko več trpela, koliker bolj se je bližal čas Kristusovega trpljenja in smrti. Kako se je ona morala premagovati, da ne bi onemogla!!
Blager tistim dušam, katere stanovitno ostanejo na križu, na katerega jih je Bog pribil! Kako zasluženje jih čaka v nebesih! Ako se ti, o bralec, znajdeš v takem položaju, ne izgubi poguma; ostani na križu; naveličanje, strah, otožnost te sili s križa, ali ne daj se jim premagati, temveč ti vse to premagaj, kar ti je gotovo mogoče z milostjo božjo. Ako boš deležen sramote in žalosti Jezusa in Marije, boš tudi za vso večnost deležen njiju slave in radosti v nebesih: »Ako skupaj trpimo, bomo tudi skupaj uživali slavo« pravi Apostelj!
Naposled pomisli, o pobožna duša, na Marijino velikodušnost, s katero je ona večnemu Očetu darovala to žrtev. Da, ko je Marija stala pod križem, takrat je njena velikodušnost v žalosti dospela do vrhunca. Velika je bila njena žalost, ko je božje Dete darovala v tempelju, še večja kader ji je prišlo na misel, kako bo enkrat razmesarjen njen božji Sin umrl na križu — ali pod križem je Marijino materinsko srce v morju žalosti. O mila naša Mati, kako ti ni počilo prežalostno srce, ko si stala pod križem? Kaj nisi mati? in katera mati, še tako pobožna, ne čuti neizmerne žalosti pri krivični smrti ljubega sinu? Tebe obdaja žalost od vseh strani, in vendar ne pregovoriš, se ne tožiš, ampak nam daješ zgled največje velikodušnosti!
Kdor je pod izredno težo žalosti, omedli; Marija pa premaga nepopisljive bridkosti, daruje božji pravici svojo žrtev, zapre v srcu vse hrumenje v bridkosti plavajoče duše, ter molče stoji pod križem, na katerem visi njen preljubi Sin! Ona premišljuje neskončno dobroto nebeškega Očeta, kateri je v odrešenje ubogih sužnjev podpisal smrt edinorojenega Sinu. Premišljevala je takrat ostro pravičnost božjo, katera je svojo jezo stresla nad neomadeževano Jagnje božje, namestu nad grešnike. Stala je pod križem, nič se ne boječ hudobe pismarjev in farizejev, brezobzirnosti vojakov, in krvoločnosti razsajajočega ljudstva. Stala je pod križem, v zgled velikodušnosti in stanovitnosti sv. Cerkvi, katera jo tudi imenuje »Kraljico marternikov«!
Od nekaterih duš Bog zahteva žrtev njih najdražjih občutljajev, žrtev ne samo vsega, kar imajo, temveč hoče, da se tudi one same njemu popolnoma darujejo. Težka žrtev za slabo naturo, ali z milostjo božjo ni nič težko! Oh koliko takih duš je bilo in jih je še v naši sveti Cerkvi! Največja njih tolažba je pogled na Kristusa na križu in na njegovo žalostno Mater pod križem! Tukaj je studenec v katerem zajemajo obilen pogum, moč in stanovitnost do konca. Ako si tudi ti, o duša, v številu od bridkosti napolnjenih, obrni se z menoj do prežalostne Matere Marije, ter moli:
O prežalostna moja Mati, jaz občudujem tvojo velikodušnost v tolikih bridkostih, ter družim svoje s tvojimi bridkostmi. Pusti naj stojim pri tebi pod križem, ter objokujem svoje pregrehe, vzrok tvoje nepopisljive žalosti. Ako bi moje solze kaj polajšale tvoje trpljenje, oh, daj da bom deležen tvoje toge in žalosti. Prosim te pa za milost radovoljno prenašati tiste križe, katere hoče Bog, da nosim k svoji pokori in k svojemu zveličanju. Amen.
DROBTINICE.
Kaj o tebi govorijo?
»Kader posvetnjaki zapazijo, da hočeš živeti pobožno, začnejo nate streljati na tisoč načinov. Večina ti bo rekla, da si hinavec, da ti je svet obrnil hrbet, in da zapuščen in zanemarjen od sveta, hitiš k Bogu. Tvoji prijatelji ti bodo po njih mislih prigovarjali pametno in ljubeznivo. Rekli ti bodo: »Obšla te bo otožnost, izgubil boš pred ljudmi dobro ime, postal boš čuden, da ne bo mogel s tabo nihče več občevati, postaral še boš pred časom, svoja hišna opravila zanemarjal; živeti je treba kaker gre, mej svetom se človek lahko zveliča brez toliko pobožnosti« itd. To je vse neumno in prazno govorjenje. Vsem tem ni nikaker mar ne za tvoje zdravje ne za tvoja opravila. Ako bi bil posveten, pravi Zveličar nas Jezus Kristus, bi svet ljubil, kar je njegovo, ali ker nisi posveten, zato te sovražijo. (Sv. Frančišek Saleški).
Sovražimo svet.
Kdor hoče ostati prijatelj božji, mora zaničevati in sovražiti svet, ker je svet goljuf, obljubi dosti, ali ne drži obljub. Njegove sladnosti so nestanovitne, minljive, nečiste; in ne morejo našega srca nasititi. Koliko žalosti nakopljejo duši, koliko nemira srcu, kake bridkosti in težave vesti! ...
Povej duša, ali si bila mirna, dokler si svetu služila? O ne ne! Po kratkem veselju, si prestajala grenke ure in dni! ...
Svet moramo sovražiti, ker je svet sovražnik Kristusov, in služabnik hudičev, trinog čednosti, gospodar, oče in ljubivec vseh strasti.
Vse je ničemernost.
Neki redovnik se je prikazal kmalu po smrti svojemu sobratu ter mu dejal: »Bil sem učenjak, in to je nič. Bil sem sloveč pridigar, tudi to je nič. Bil sem redovnik, samo to je nekaj.«
»In Beseda je meso postala.«
Pojdi v duhu v Betlehem. Tam v hlevu, v jaslih leži na trdi slami nežno detetce. To je Sin božji Jezus Kristus, ki je zavoljo nas človek postal, ki je prišel nasvet, da bi nas grešnike rešil večnega pogubljenja. Daritve starega zakona niso zadostovale nebeškemu Očetu, zato mu je edinorojeni Sin rekel: »Telo si mi pripravil; glej, pridem« (Hebr. 10, 5) dostojno pokoro delat za grehe človeškega rodu. — Ako je tvoje srce še ničemerno in posvetno, se li ne bo spreobrnilo pri pogledu ubogih jaslic?
Vzrok imaš pa tudi velikega veselja, ko pogledaš jaslice. Nihče ni bil v stanu rešiti sebe in še manj drugih, in ke bi bili vsi ljudje skupaj delali največjo pokoro in celo življenje, ne bi se bil rešil nihče od neskončnega dolga. Z Davidom smo morali reči: »Ni ga, ki bi rešil, ni ga, ki bi rešil« (ps. 7, 3), ako se ne bi bil Sin božji ponižal do nas in se svojim neskončnim zasluženjem izbrisal greh. Ke se ne bi bil Kristus rodil, bi se bili vsi pogubili. No, angel nam oznanjuje: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, kateri je Kristus, Gospod«. (Luk. 2. 11.) O veselje! Poskakujmo od veselja pri jaslicah se sv. Frančiškom, in srčno Boga zahvalimo za to neizmerno dobroto.
Za bolnike.
Sv. opat Pahomij je tako-le nagovarjal bolne puščavnike: »Otroci moji, kako morete želeti, da bi se znebili bolezni?
Kaj ne razumete, da ni zatajevanja Bogu dopadljivejšega od veselega ali vsaj potrpežljivega sprejetja križa, katerega vam on nalaga? Dobra spokorna dela so post, bdenje, trenje telesa; ali neprispodobno bolje je združenim s trpečim Zveličarjem Kristusom trpeti?«
Sv. Janez Zlatousti pa pravi: »Ke bi ti Bog dal moč mrtve obujati, bi ti dal dosti manj, kaker ako ti pošlje križe in trpljenje; ker po daru čudežev ostaneš božji dolžnik ti, po trpljenju je pa Bog tvoj dolžnik.«
Ne opravljaj!
Beseda je hitro rečena, kar se je reklo, se pa tako hitro ne popravi. Beseda je lahka in vendar krvavo rani: rani božje srce, ker on prepoveduje opravljanje, rani srce bližnjega, ker se proti njemu govori; rani srce prijatelje, ker je posluša, rani naposled srce tistega, ki opravlja.
Jezik opravljivca je strupen, in zato ostrupi srce še njemu; je nabrušen nož, kateri deli ude skrivnostnega telesa Kristusovega; je sulica, katera prebada njegovo presveto Srce. Opravljivec je tat, ker nas oropa najdražjega, kar imamo; je tolovaj, ker nam vniči najimenitnejše življenje — namreč dušno.
Varuj se občevanja z opravljivci. Hudoba je v njih ustih, kader govorijo, hudoba v tvojih ušesih, kader jih poslušaš.
Vklanjaj se božji volji.
Sv. Janez Zlatousti pravi: »Nikdar ne preiskavaj božjih sklepov! Ne vprašaj, zakaj je on to storil? Zadosti ti je vedeti, da je njegova volja. Naj pošlje dež ali sneg, vročino ali mraz, grom ali točo; naj vzame ali da; zmerom se na tebi godi njegova volja; zahvali se in reci: »Zgodi se tvoja volja.«
Hrepenenje po sv. obhajilu.
Sv. Marija Magdalena Pačiška je enkrat rekla: »Da bi imela srečo samo enkrat iti k sv. obhajilu, bi šla brez vsakega pomisleka kaker prerok Danci v levo jamo ter se izpostavila vsakovrstnemu trpljenju.«
Zakaj dopušča Bog da sv. Cerkev trpi preganjanje?
1. Zato, da se očitno vidi njegova moč, s katero jo ohranjuje;
2. Zato, da je deležna trpljenja Kristusovega;
3. Da se na ta način zadoščuje za grehe vernikov;
4. Da se oživlja cerkveno življenje.
Tolažba v velikih nadlogah.
»Jaz mirno počivam v naročju mojega ljubeznivega nebeškega Očeta in upam, da bi tam tudi mirno počivala, ke bi se cel svet in celo ves pekel proti meni uprl, da, ke bi se celo nebo in zemlja podrla!
In res, kdo mi bo škodoval, ako je Bog moj pomočnik in sidro mojega upanja? Upajte zmerom na tako mogočnega in dobrotljivega Boga, kateri nikomer ne nalaga več ko more nositi in daje, da zopet sonce sije po strašnih nevihtah.« (Čast. Krescenca iz Kavfbajrena, III. Reda.)
Dobro je odgovoril.
Čast. Janez Vijani je imel v svoji župniji neko prav pošteno in izvrstno žensko, ki je bila vsa vneta za dobro; pa podobna je bila apostolom pred prihodom sv. Duha — namreč svojeglavna: »Ali gospod kurat, tu nimajo prav.. gospod kurat, oni bi morali drugače postopati v tej zadevi ... —« »Ej no,« ji odgovori enkrat sveti mož »saj nismo še na Angleškem« ... Hotel je reči, da le tam sme biti ženska na krmilu vlade.
Ne maraj za svet.
Svet je krivičen sodnik, milostljiv in dober se svojimi, trd in oster s tistimi, ki Bogu služijo.
Ke bi mi morali slediti želi žlahte, mesa in krvi, malo bi se jih vdalo krščansko-popolnemu življenju.
Kdor hoče poslušati vse, kar se govori, bo imel dosti opraviti.
Svet je klepatavec, ki zmerom preveč govori naj bo v dobrem ali slabem.
Ke bi svet ne imel nič proti nam reči, ne bi bili pravi služabniki božji.
Pustimo, naj kriči ta slepi svet, koliker hoče, bodimo stanovitni v svojih sklepih; naša stanovitnost bo priča, da smo se v resnici Bogu posvetili (Sv. Frančišek Saleški).
Naj se zgodi, kar Bog hoče.
Pustimo, naj Bog dela z našim dobrim imenom in častjo, kar mu je všeč, ker je vse njegovo, in ako naše ponižanje služi njegovi slavi, ne bomo li ponosni se svojim ponižanjem? »Hvalil se bom, pravi apostelj, v svojih slabostih, zato da bo prebivala v meni krepost Jezusa Kristusa«. Katera je ta krepost Jezusa Kristusa? Ponižnost in potrpežljivost v ponižanju. (Sv. Fran. Saleški).
»In ne vpelji nas v skušnjavo!«
»Ni mogoče, da ne bi bila duša človeška skušana. Zato tudi pravimo v Gospodovi molitvi: In ne vpelji nas v skušnjavo! — ne kaker da bi hoteli Boga prositi, da popolnoma od nas odvrne skušnjave, temveč da bi nam dal milost, da bi mogli skušnjave premagati.« (Sv. Hijeronim in Mat. 6, 13).
»Naj bolj gotovo znamenje«.
Sv. Janez Klimak piše: »Naj bolj gotovo znamenje, da smo premagali hudobnega duha, je, ako nas on na vso moč napada.«
Za posle.
Glejte, večkrat sem premišljeval, da je življenje ubogega hlapčka, kateri je vdan volji svojega gospodarja, to se ve da po božji postavi, ravno tako Bogu dopadljivo, kaker življenju redovnice, katera ima zmerom pred sabo svoje sv. vodilo. (Čast. Vijani).
»Pripravi se na skušnjave.«
»Sv. Duh te ne vabi k miru, ampak k skušnjavi: ker se, dokler smo na tem svetu, trudi naš hudobni sovražnik, da toliko huje napada, koliker bolj si prizadevamo proti njemu iti.« (Sv. Gregor, moral. 1. 24 c. 7).
Mir pričakujemo le v nebesih.
»Na zemlji smo v vedno vojski, kjer omahujemo mej strahom in upanjem, mej tem ko pa mora biti naše upanje zmerom večje pri pogledu na vsemogočnost tistega, ki nam stoji na strani.« (Sv. Frančišek Saleški).
»Je doba miru in doba vojske.« (Preg. 3, 8).
»Doba našega pozemeljskega življenja, je doba vojske; še le po našem odhodu na oni svet, začne doba miru. Zato se tudi tista nebeška domovina, v katero hodimo, imenuje Jeruzalem to je: pogled miru.
In na zemlji ne sme pa nihče misliti, da je gotov, ker živimo v dobi vojske, kjer se moramo neprenehoma vojskovati, ako hočemo enkrat ko zmagovalci v miru počivati.« (Sv. Hijeronim in Eccli. 3, 8.)
Nikjer nisi gotov.
Ni svetnika še tako visoko zamaknjenega in razsvetljenega, kateri ne bi bil prej ali poslej skušan, ker ne zasluži imenitnega občevanja z Bogom tisti, ki ni bil s kako bridkostjo skušan za Boga .... Ni Reda tako svetega, ni kraja tako skritega, kjer ne bi bilo skušnjav in nasprotnosti. Ni tako popolnega in svetega, kateri ne bi bil več ali manj podvržen skušnjavam, ketim popolnoma ujti nam ni mogoče. (»Tom. Kemp.«)
Božja pomoč je gotova v skušnjavah.
»Ne boj se; ker jaz sem te odrešil in poklical te po tvojem imenu: Moj si ti. Ako hodiš po vodi, hočem pri tebi biti, in reke te ne bodo pokrile; ke bi šel skozi ogenj, se ne boš sežgal, in plamen te ne bo posmodil; ker jaz, Gospod, sem tvoj Bog, Sveti Izraeljev, tvoj Odrešenik .... Ne boj se, ker jaz sem s tebo.« (Izaija 43,1–5.)
Moli.
»Kaker neobzidano mesto pade lahko v sovražnikove roker ker ga nihče ne more braniti, tako more tudi hudič lahko spraviti pod svojo oblast in z naj ostudnejšimi strastmi omadeževati dušo, katere ne brani molitev. Ako pa on vidi dušo z molitvijo, ko se zasipom obdano, ne drzne se ji približati, tako se boji poguma in moči, katero ji deli molitev, ker ona bolj krepča dušo kaker jed telo.« (Sv. Krizostom.)
Kar obljubiš, izpolni.
Neki dan je srečal sv. oče Frančišek opata Sv. Justina pri Perudžiji. Opat je stopil s konja, da bi lažje govoril z njim o zveličanju svoje duše. Ko sta končala, se opat priporoči sv. očetu v molitev. »Prav rad« odgovori sv. Frančišek, in komaj sta se ločila ter šla par korakov, reče tovarišu: »Počakaj nekoliko, počakaj brat, da pokleknem, in izpolnim, kar sem obljubil«.
Človeška modrost naj se podvrže volji božji.
Težko je vdušiti človeško modrost, ko se vriva v naše namere; ona je prav silna, in včasih se prav drzno in zoper našo voljo vriva v naša opravila.
Kaj je treba tedaj storiti, da ostane čist naš namen? Preudarimo, ali je prav in dobro, kar nameravamo, in ako je tako, tedaj lahko na to mislimo in se odločimo za izvršitev namere, ne zato, da ustrežemo svoji modrosti, ampak da izpolnimo voljo božjo.
Ti kaniš, n. pr. po svoji razumnosti lotiti se tega ali onega važnega dela. Zdi se, da zahtevajo to okoličnosti in važni vzroki. Reci potem sam pri sebi, ne pred ljudmi, ampak pred Bogom: Glej, o Gospod, lotiti se hočem tega dela, na tvojo čast. Zdi se mi, da modrost tako zahteva, ali jaz vendar ne bi storil tega, ako bi vedel, da ni to tebi drago; ne glede na človeško modrost, premenil bi svojo misel in podvrgel bi se tvoji volji, če bi se mi tudi srce upiralo.
Sveti Pavel je čutil v sebi dvojno voljo ali nagnjenje: voljo starega človeka, kateri se ravna po človeški previdnosti, katera hoče največ veljati in izpeljati; — in voljo novega človeka, kateri se ravna po duhu in volji božji (Rim. 7). Ali nadvladal je poslednji v apostolju, in živel je po njegovi volji. Zato je tožil od ene strani: »Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil od telesa te smrti« t. j. od nagona k prepovedanemu? (Rim. 7, 24). Od druge strani pa je vzdihnil: »Živim, toda ne jaz, ampak živi v meni Kristus«. (Gal. 2, 20).
Pred vsakim dejanjem moramo izraziti vdanost v voljo božjo. »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. (Luk. 22, 42). Naj reče človeška modrost, kar hoče; to ni več njeno delo; ne zgodi se to zavoljo nje, čeravno je morebiti to sprožila, ampak zgodi se zato, ker si spoznal, da je tako všeč Bogu. Tako se po vplivu volje božje dobro uravna človeška volja, in na neki način delamo tako po božje.
Bodi krotak.
»Ne zabi, da moraš biti z malim zadovoljen in da treba dosti prenašati, ako hočeš biti zadovoljen tudi z najboljšimi ljudmi. Samo tako je mogoče živeti v složnosti.« (Fenelon).
Mogočnost Matere božje.
»Kaker veliki ogenj razžene muhe, tako razprši jako plamteča ljubezen Matere božje hude duhove, da si ne upajo niti od daleč bližati se ne njej, ne njenim služabnikom«. (Sv. Bernardin Sijenski, serm. 51. a 3 c. 2)
Vojskujmo se pogumno!
Bodimo prepričani po besedah sv. Frančiška Saleškega, da se bo vsaka zmaga nad sovražnikom našega zvaličanju ko nov biser svetila v kroni veličastva, katero nam Bog v nebesih pripravlja.
»Radost 13. stoletja«.
Nebeška ljubeznivost sv. očeta Frančiška je bila tako velika, da ga moremo v resnici imenovati tolažba in radost 13. stoletja. Častilo in ljubilo ga je vse, gospoda in ljudstvo. Kader se je kam prikazal, je bilo tam vse veselo; zvonilo se je slovesno njemu v čast; duhovščina mu je v procesijah hodila naproti, pojoč vesele pesmi; komaj so ga ljudje od daleč zagledali, že so od veselja poskakovali in vriskali; ko se je približal, je vse okoli njega vrelo, in srečen je bil, kdor se ga je mogel dotakniti, srečen, kdor je mogel slišati njegov glas, gledati njegove žive oči, poljubiti njegovo ubogo obleko. (Tom. da Celano I. p. 52).
Kaka je prava pobožnost k Materi božji in kateri njeni častivci niso pravi.
Prava pobožnost k Materi božji mora biti 1. notranja, iz srca izhajajoča, sledeča iz spoznanja njene velike imenitnosti; 2. prisrčna, polna zaupanja in ljubezni, ker je Marija najmogočnejša in najboljša Mati; 3. sveta, spodbujajoča nas k begu pred grehom in k posnemanju njenih čednosti, posebno njene ponižnosti in ljubezni; 4. stanovitna, to je, da se za vsak najmanjši vzrok ne opuste pobožne vaje, temveč da se pogumno zoperstavljamo vsakemu načelu sveta in mesa; 5. nesebična, ne iskajoča samo sebe in svojo zadovoljnost, temveč čast Jezusa Kristusa in njegove ljubeznive Matere, in to toliko v dušni suhoti kaker v gorečnosti, na Kaljvariji kaker v Kani galiljski.
Naslednji pa niso pravi častivci Matere božje:
1. Tako imenovani kritični (razsojevalni) častivci — kaker so prevzetni učenjaki, ki imajo še neki sled pobožnosti do Marije, ali skoraj vse pobožne vaje, s katerimi katoliški kristjani častijo predobro Mater, le grajajo in obsojajo, zato ker niso po njih okusu.
Ti dvojijo nad vsakim čudežem, nad vsako milostjo, ki priča o milosrčnosti in mogočnosti Kraljice nebeške, akoravno o njih pričajo popolnoma zanesljivi ljudje.
Oni zaničljivo gledajo preprosto ljudstvo, ko kleči pred oltarjem ali podobo Matere božje. Pravijo, da so take vaje prenapetost in slabost, čudeži in milosti pa pobožne pravljice ali domišljije.
2. Strašljivi častivci, kateri se boje Sinu onečastiti, ako njegovo Mater povišujejo. Zato tudi ne morejo trpeti, da se izkazuje tista pristojna čast Mariji, katera ji gre po besedah in nauku cerkvenih očetov; tudi jih jezi videti več pobožnih pred njenim oltarjem kaker pred presv. zakramentom. Kaker da bi si to bilo navzkriž! Njih tudi jezi da mi tako pogostoma govorimo o Materi božji. »Naše pribežališče, pravijo oni, je Jezus, ker on je naš edini srednik; ta je prava pobožnost«. — Ali saj tudi mi Marijo častimo le zavoljo Jezusa.
3. Samo navidezni častivci — kateri zanemarjajoč notranjo pobožnost, stavijo vse le v zunanje vaje: oni molijo rožnivenec naglo in brez pobožnosti, raztreseni so pri sv. maši, v procesijah se okoli ozirajo, vpisujejo se v vse bratovščine ali njih mnoga molitev je le prazno blebetanje, ki srce ne ve zanje, svojega življenja nič ne poboljšajo, svojih strasti nič ne brzdajo, čednosti Marijinih ne marajo posnemati, vdajajo se svetu in njegovi poželjivosti, pa, pod lepem imenom »sin«, »hči«, ud—bratovščine naše ljube gospe i. t. d. skrivajo naj gršče pregrehe. Pri tem pa prav mirno spijo v svojih slabih navadah, v predrznem zaupanju, da »častivci Matere božje se ne morejo pogubiti«. Kaker da bi bili oni pravi njeni častivci in ne mareveč oslepljeni od hudobe, katera jim morebiti celo prigovarja, ker vsak dan kaj zberbrajo na čast Materi božji, da se bo zato zgodil nekak čudež, da ne bodo umrli brez spovedi.
Oh kako morajo resnično reči, da ljubijo in častijo presveto Devico, kader grdo delajo s Kristusom, njenim Sinom, katerega z grehi križajo? Ke bi Mati božja tako ravnala, kaker si oni mislijo, bi odobravala njih hudobije, delala bi jim mehko blazino za nadaljevanje grešnega življenja.
S tem se pa ne pravi, da kdor živi v smrtnem grehu ne more ali ne sme častiti Marije. Ravno onima največ vzroka, največjo potrebo in tudi dovoljenje obrniti se k »Materi milosrčnosti«, ali mora ji izkazati češčenje z namenom, da bi se po njeni priprošnji rešil greha, se poboljšal, za dobil milost kesanja in ne mirno v grehu naprej živel.
4. Nestanovitni častivci, kateri zdaj častijo Mater božjo, zdaj ne, zdaj so goreči, zdaj pa popolnoma mlačni in vse opustijo, vpišejo se v vsako bratovščino, ali njih dolžnosti ne izpolnjujejo dolgo. Koliko bolje bi bilo, ke bi se zavezali za manj pobožnih vaj, ali te v ljubezni in zvestobi opravljali in vstavljali se vsakemu napadu hudobe, sveta in mesa.
5. Hlapčevsko misleči častivci, to so taki, kateri Marijo časte le zavoljo časnih dobrot, kaker n. p. da bi dobili kako pravdo, ušli kaki preteči nesreči, ozdraveli od kake bolezni, dosti denarja pridobili i. t. d. (B. Grignon da Montfurt).
Taki, ne pravi častivci Marijini, mi nikar ne bodimo. Častimo jo veselo in pogumno, v duhu in resnici, zlasti s tem, da bomo živeli tako, kaker vemo, da je Bogu in njej ljubo, in častimo jo zavoljo Boga, Bogu na čast in slavo. Božja čast in slava bodi višji namen tudi Marijinega kaker vseh drugih svetnikov češčenja.
Raztresenost v molitvi.
Srečni svetniki, kateri so tako zbrani v duhu svoje molitve opravljali! Kako je vendar pri nas vse drugače! Tudi ako začnemo pobožno in zbrano moliti, nas kmalu napadejo tuje, restresene misli, tako da smo pred Bogom podobni otrokom, kateri pred očetom začnejo pametno govoriti, ali kmalu zaidejo v neumnosti, ter se tako izdajo, da niso pri pravi pameti.
Res velika in za nas jako sramotna je ta naša slabost. Tolaži nas le nauk svetnikov in bogoslovnih učenikov, po katerem raztresenost v molitvi nikaker ni grešna, ako precej, ko se zavemo, k Bogu zopet obrnemo svoje pobožne misli in srce. Dobri Bog ima sočutje z našo slabostjo: »Kaker se oče usmiljuje svojih otrok, tako se usmiljuje Gospod tistih, kateri se ga boje; saj on ve, kake stvari da smo«. Ps. 102, 13.
Raztresenost v molitvi je pa tudi lahko grešna, ako smo je namreč sami krivi, to je, ako se mej molitvijo okoli oziramo, in tako rekoč sami iščemo tuje misli, kaker tudi grešimo, ako jih ne odbijamo, akoravno se jih zavedamo. V takih primerih so naše molitve ne samo nekoristne, temveč, kaker je rečeno, več ali manj grešne, ker z njimi Bogu nečast delamo. In res, kako naj Bog pazi na naše molitve, ako mi sami ne pazimo na to, kar molimo? O kristjanih, ki tako molijo, more Bog reči: »Častijo me z ustnicami, ali njih srce je daleč od mene«. Mat. 15, 8.
Sv. Bernard je videl enkrat v cerkvi angela pri vsakem molivcu. Ti so molili, angeli pa pisali. Nekateri so pisali s zlatom, drugi s srebrom, zopet drugi s črnilom, nekateri pa niso nič pisali.
Dragi brat, s kako tekočino piše angel varuh tvoje molitve?
Naposled pride vprašanje od kod pa prihajajo te raztresene misli, in kako jih moramo storiti neškodljive.
Mnoge raztresene misli prihajajo iz naše naravne slabosti ali bolezni — te prenašajmo potrpežljivo, in naj nas še tolikokrat nadlegujejo, prizadevajmo si jih s kakim pobožnim zdihljajem odstraniti.
Mnogo raztresenih misli pride pa od hudobnega duha. Zato nas uči sv. Cerkev pred molitvijo Boga na pomoč klicati: »O Bog, pazi na mojo pomoč, o Gospod, hiti mi pomagat.« Ps. 69, 2. S temi ali enakimi besedami se priporočajmo Bogu pred molitvijo, da nas obvaruje zalezovanja hudobnega duha.
Sicer pa ima večji del raztresenja misli svoj vzrok v naših nebrzdanih čutilih, v našem srcu polnem radovednosti in praznih želj. Tu ne pomaga nič drugega razen notranje in zunanje krščansko zatajevanje.
Kdor noče posledkov, ta naj odpravi njih vzroke. Kako je mogoče moliti zbrano, ako se ima glavo vedno polno posvetnih misli in srce tako strašno navezano na zemljo? Torej zatajevanje!
Skrivnostno brenkanje duše popolnoma vdane v voljo božjo.
Jaz ne vem, ali se bom pogubila ali zveličala; ali živim dobro ali slabo; ali napredujem v dobrem ali pa hodim nazaj. Jaz ne vem, kaj reči, ne vem, kaj misliti.
V zmešnjavi svojih misli, v molčanju svojega jezika, neprenehoma govorim Bogu: »Moj Bog, jaz ne želim drugega ko tebe, jaz se tebi popolnoma vdam!«
Prijatelj me izdajajo, sovražniki me preganjajo, pobrali so mi premoženje, počrnili me z obrekovanjem, bolezni, nadloge in uboštvo me tare. Iščem prijatelje, da bi me tolažil, ali ga ne najdem. V pobožnih vajah ne občutim nikakega veselja; v bridkostih nimam nobene tolažbe, ne v skušnjavah moči. Razsvetljenje mi manjka v dvomih; v slabostih se ne vem na kaj opirati; v težavah mi manjka poguma.
Ne vem, kaj bo iz mene; ne vem si pomagati. Kar mi je storiti v mojih bridkostih, je: ne zaupati nase in vzklikniti: »Moj Bog, jaz ne želim drugega ko tebe, jaz se ti popolnoma vdam!«
Sem li v stanju milosti ali greha? Sem vredna sovraštva ali ljubezni? Bom šla v nebesa ali v pekel? Se bom zveličala ali pogubila?
Vse to mi ni znano, in vendar se moje srce ne vznemirja!
Moje zaupanje je v Bogu. Jaz sladko počivam v neskončnem zasluženju Njegovega božjega Sinu in nič ne štejem svojih zaslug.
V njegovih rokah sem vsa. Njemu pustim skrb mojega zveličanja, moje večnosti. Polna zaupanja kličem k njemu: »Moj Bog, jaz ne želim drugega ko tebe, moj Bog, jaz se ti popolnoma vdam.«
Naj živim ali umrjem; naj umrjem kmalu ali naj živim še dolgo; naj bom zdrava ali bolna; bogata ali uboga; vesela ali žalostna; cenjena ali zaničevana; v miru ali v vojski; vse to me nič ne briga.
Kar tebi dopade, o moj Bog, to tudi meni; tvoja volja, je moja srčna radost.
Moja tema se razvedri, moj strah izgine, moje strasti se pomirijo, kader k tebi srčno kličem: »Moj Bog, jaz ne želim, drugega ko tebe, o moj Bog, jaz se tebi popolnoma vdam!«
Smrt mi preti, bolečine in bolezni me razjedajo, v strašni temi prebivam, skušnjave in preganjanje nikdar ne nehajo, stojim že pred vratami pekla, zdi se mi, da sem izgubljena, ter da me je Bog zapustil.
Vendar me vse to ne vznemiri. Ljubezen je močnejša od smrti, dene si posteljo v temo, kjer spi z Jezusom v največjih nevihtah. Ljubezen najde nebesa v peklu, samo, da najde svojega ljubljenca. Hoče vse in noče nič.
Nima nič in ima vse. Bog je njen zaklad, njena sreča. Bog je vse in svet nič. Jaz sem taka, in z veseljem kličem: »O moj Bog, jaz nočem drugega ko tebe, tebi se popolnoma vdam!«
»Dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.«
DROBTINICE.
Korenike našega srca.
»Ljubezen do samega sebe, cenitev samega sebe in slepa prostost našega duha, to so korenike, ki jih ni moči tako lahko izriti iz človeškega srca. Oprečiti moremo samo njih sad, namreč grehe, ker njih mladike, namreč njih prvotne kali ne moremo popolnoma oprečiti, dokler smo na tem svetu, akoravno moremo vladati in zmanjšati njih število in moč z vajo njim nasprotujočih čednosti in posebno z ljubeznijo do Boga.« (Sv. Fran. Sal.)
Skrivnostne čebele.
»Čebele so nemirne in neprenehoma letajo po zraku, dokler nimajo kraljice; ko se pa ona rodi, se mirno okoli nje zberejo. Tako se godi tudi našim dušam, kader si Boga izvolijo za svojega kralja in Gospoda. Njih moči se potolažijo, in ko skrivnostne čebele se izbiro okoli njega; od tam se ne umaknejo, kaker kader jim ukaže kralj iti na bero vaj ljubezni do bližnjega — tedaj namreč one zapustijo skrivnostno občevanje z Bogom, kader je treba storiti bližnjemu kako dobroto«. (Sv. Fran. Sal.)
Resen opomin.
»Ti, o kristjan, se misliš meščevati nad svojim sovražnikom, kateri ti je morda kaj krivega storil; kipiš, razsajaš, goriš maščevanja: glej tja na Kristusa, zdravnika tvoje bolezni, glej tja na Odrešenika tvoje duše! Zaradi tebe je visel na križu, in še nisi meščevan? Hočeš se meščevati, in ne takega, tako popolnega učitelja posnemati? Zato je hotel trpeti, da ti da zgled potrpežljivosti. Glej, kako visi in tebi bolnemu in hirajočemu iz svoje svete krvi zdravilo pripravlja. Glej, kako visi in s križa ko sodnega stola zapoveduje. Poslušaj, kako moli: »Oče, pravi, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Sv. Avguštin serm. II. da san.)
Naše sidro.
»Presveta Gospa, ti si sidro, na katero smo privezali vse upanje svoje sem in tja plavajoče ladje«. (Sv. Jan. Damasc.)
Ne sodi krivo.
»Kdor ni sam hudoben, ne sodi lahko slabo o drugih; hudoben človek pa rad veruje, da so drugi njemu enaki«. (Sv. Krizostom).
Drobtinice.
Kader greš k spovedi, pomisli:
1. Kako imenitno je to dejanje mej tabo in Bogom.
2. Da greš pod križ ko grešnik in spokornik jokat nad svojimi grehi in svojo nezvestobo do Boga.
3. Da se predstaviš svojemu sodniku k računu od tvojega dejanja in nehanja, in se tako pripraviš na sodni dan.
4. Da greš čistit svojo dušo od grehu, zato da bi postala dopadljiva božjim očem.
5. Da greš prejet v se sad neprecenljive krvi Kristusove, čiger zaslug si po milosti tega zakramenta deležen.
Kako se imaš zadržati v skušnjavah.
Skušnjave so navadna vsoda tistih, kateri hočejo odkritosrčno Bogu služiti. To naznanja že sam sv. Duh: »Moj sin (moja hči), ako hočeš stopiti v službo božjo, pripravi svojo dušo na boj«. Eccl. 2, 1. In sv. Pavel piše: »Vsak, kdor hoče pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bo preganjanje trpel«. II. Tim. 3, 12.
Ti naskoki na našo dušo pridejo pa zdaj od hudobe, zdaj od sveta, zdaj pa od lastnega mesa. Tu more pomagati edino Bog. V takih slučajih moramo klicati na pomoč Boga, kaker nas uče cerkvene molitve: »Bog pazi na mojo pomoč; Gospod hiti mi pomagat!« Moremo reči tudi z otročjim zaupanjem: »Naša pomoč je v imenu Gospodovem, kateri je ustvaril nebo in zemljo«. Ta mogočni Bog nam more pomagati, tudi ako bi proti nam vstal cel svet združen s hudobo. On nam bo tudi pomagal, ker je to obljubil in kar on obljubi, tudi zvesto stori. Peklenski skušnjavec pa je lažnivec od začetka, in ko lažnivca ga moramo v beg zapoditi.
Oh, kolikokrat človek pade v skušnjavah, ker nima poguma in zaupanja v božjo pomoč!
Sicer pa, ako hočemo srčno skušnjave premagati, moramo se zaupanjem v Boga združiti zmerom večje spoznanje svoje nevrednosti in slabosti. Ko je enkrat sv. Anton opat videl svet preprežen se zanjkami hudobnega duha, je stokajoč rekel: »Kdo se more teh rešiti?« in prejel je skrivnostni odgovor: »Samo ponižnost«.
Bodi torej ponižen, in ne sodi drugih, ako so padli v skušnjavi; najbrž bi bil ti v taki priložnosti še globlje padel. Bodi ponižen tudi v sodbi samega sebe: skušnjava ti kaže, kam bi prišel, ke te ne bi Bog tako rekoč za roke držal. On pa le ponižnega varuje pred padcem. Gorje pa v skušnjavah duši, katera navadno visoko leta!
Sicer pa naj si vsak globoko v srce vtisne, kar je Kristus pri izganjanju nekega hudobnega duha rekel: »Ta vrsta hudobnih duhov ne more iziti, ako ne po molitvi in postu. Mark. 9, 28. O, to je gotovo, da se proti marsiketim skušnjavam ni mogoče vojskovati samo s zaupanjem v Boga in ponižno molitvijo! Kdor se proti takim skušnjavam posebno zoper sv. čistost, hoče koristno in uspešno vojskovati in jih premagati, temu je potrebno zatajevanje. Zdaj pa zdaj moramo zoprno meso s postom in drugim zatiranjem pod oblast duha spravljati, se ve da, ne neprevidno. Tu naj se povpraša za dober svet duhovni vodja, in le edino po njegovem svetu se je ravnati. Kar pa more in tudi mora storiti vsak, da se bo mogel v skušnjavah uspešno boriti, je to, da zmerom brzda svoj jezik v govorjenju, ušesa v poslušanju, oči v pogledih, ker brez tega bo zastonj vsako drugo sredstvo, vsako drugo orožje.
Poglej na božjo martro!
Te zasramujejo in preganjajo? Poglej na božjo martro! Ti težke bolezni grenijo življenje? Poglej na božjo martro! Je tvoja duša polna strahu in bridkosti? Poglej na božjo martro! Vse kar ti trpiš, ali moreš trpeti, je v neskončno večji meri za te trpel Kristus! Kaj še? Si li v življenju grešil toliko, da tako rekoč več nisi mogel? Poglej na Kristusa, čiger ena sama kapljica presvete krvi zadostuje neskončni božji pravici ne samo za tvoje, temveč za grehe celega sveta!
Bodi zvest sv. katoliški cerkvi!
Eno posebnih znamenj duhovnih otrok sv. Frančiška je vdanost in zvestoba do sv. rimske cerkve, kar je popolnoma po duhu svetega ustanovitelja. Sv. Frančišek je prvi ustanovitelj reda, kateri svojim otrokom naravnost zapoveduje pokorščino in spoštovanje sv. očetu papežu in sv. rimski cerkvi. In kar v prvem poglavju pravila za manjše brate toliko poudarja, ponavlja enako na koncu istega pravila v 12. poglavju. Sicer pa je že prej ko je začel živeti v društvu bratov po potrjenem vodilu, tako le jim govoril: »Pojdimo k naši materi sveti rimski cerkvi in povejmo svoj namen papežu, ker brez njegovega odobrenja se mi ne zdi nič dobro in stanovitno v redovnem življenju«.
V vodilu tretjega reda je predpisano, da morejo tisti, kateri žele vstopiti v ta red, že pred sprejetjem biti utrjeni v sveti katoliški veri in vdanosti do rimske cerkve in apostolskega sedeža. Ta vdanost se pa mora pokazati posebno takrat, kader je sv. cerkev napadena in preganjana. In ti časi so naši časi; in kar je še bolj žalostno, sveto cerkev napadajo da vse načine tudi v tistih krajih, kjer se je pred leti jako spoštovala, jako ljubila. Ako hočemo biti pravi otroci sv. Frančiška, je zdaj pravi čas, da pokažemo svojo vdanost do sv. cerkve. V vsak stiski sv. cerkve so pravi njeni otroci občutili njene bridkosti, kaker da bi bile njihove, ter goreče molili za rešitev njeno iz nadlog. Ko je bil sv. Peter v verigah vklenjen, »je cerkev molila zanj brez prenehanja k Bogu«. (Ap.dj. 12, 5) O, molimo tudi mi za sv. Očeta, za škofe in dušne pastirje, da bi Bog dal bolje čase, da bi tako vsi mirno Bogu služili in enkrat dosegli mir nebeški.
Spomnimo se na usodo nezvestih in brezsrčnih otrok svete cerkve, kar naj nas zmerom bolj spodbuja k pravi zvestobi in vdanosti do nje. Ena najbolj znanih in ob enem najbolj strašnih kazni božjih v tem oziru je gotovo zadela Napoleona I. Ko je on ugrabil papeževo deželo, so ga sv. oče Pij VII. izobčili, na kar je pa on sramotilno odgovoril: »Kaj li on meni, da bo po njegovem izobčenju mojim vojakom orožje iz rok padalo?« Pet let potem so v resnici njegovim vojakom na ruskih tleh iz zmrzlih rok puške padale. Napoleon sam se je pa v hitrem begu peljal na Francosko, kjer je bil naposled odstavljen, ujet, in čez sedem let je oddaljen od sveta in človeške družbe umrl na otoku sv. Helene v Atlantskem morju.
Taka ali enaka je pa bila zmerom usoda vseh tistih, kateri so se proti svoji materi, sv. cerkvi spuntali. Sicer to ni nič čudnega, ker božja beseda se vedno izpolnjuje, kaker v drugih zadevah, tako tudi tukaj. Bog je že pred dva tisoč leti rekel: »Preklet je od Boga, kateri svojo mater žali«. Prid. 3, 18.
Da se nad nami otroci sv. Frančiška ne izpolni to božje prekletstvo, bodimo prisrčno vdani naši materi sv. katoliški cerkvi. Poslušajmo radi njen glas! Govorimo spoštljivo o vsem, kar se nje tiče. Spoštujmo nad vse hiše božje, kjer nas naši duhovni pastirji hranijo s svetimi zakramenti in z božjo besedo! Bodimo srčno vdani tistim, katere nam je Bog dal za voditelje v raj!
Drobtinice
»Bolje bi bilo dati denar ubogim«!
Ko se nabira denar za zidati ali lepšati cerkev, slišijo se kakšenkrat gori navedene besede. No, to je stara reč, saj ni nič novega pod soncem! Tako je govoril tudi Judež Iškarjot (Jan. 12. 5), ali sv. evangelij dostavlja, da ni tako govoril, ker mu je bilo mar za uboge, temveč le zato, ker je bil lakomen. Tudi dandanašnji tisti, ki tako govorijo niso najboljši dobrotniki ubožcev, temveč oni hočejo tako skrivati svojo lakomnost in vohernost, ker ne dajo nič ali prav malo za cerkve.
Kaj ni že zavoljo tega izvrsten način miloščine, ako se z obilnimi zneski za popravljanje cerkva ali njih olepšavo da zaslužiti večkrat prav potrebnim rokodelcem?
Ne sodi krivo!
V življenju bl. Janeza Lobedava, frančiškani pruskega, kateri je v veliki svetosti živel in umrl v 13. stoletju, se bere ta podučljiva dogodba.
Neki dan, ko je bl. Janez bival v samostanu v Kulmze, so njegovi sobratje slišali v njegovi celici govoriti. In kako so se zavzeli, ko so opazili ženski glas! Že so začeli jako dvojiti nad zbratovo svetostjo; njih dvojba je pa dospela do vrhunca, ko so zaslišali že celo otročji jok. Tedaj so pač kar potrkali na vrata, ali bl. Janez ne da od sebe glasu. P. gvardian nato naravnost odpre, ali pobožnega redovnika najde samega v molitvi zamaknjenega, pa tudi vsega objokanega. Predstojnik mu ukaže pod sveto pokorščino, da mu pove, kaj se tukaj godilo. Sveti redovnik mu natanko, ali žalostno naznani, da se mu je prikazala Mati božja z božjim Detetom, katero se je jokalo, ker da bo, komaj pred malo časom v onih krajih ustanovljena, katoliška vera pokončana in sveti kraju porušeni, — kar se je tudi za Martina Lutra zgodilo.
Vsi osramočeni so sobratje šli iz celice svetega sobrata, ter si dobro zapomnili, kako se človek goljufa, kader se v sodbi prenagli.
Nosi svoj križ!
Kristus vabi vsakega, da naj nosi svoj križ, rekoč: »Ako hoče kdo za mano iti, naj samega sebe zataji, naj vzame svoj križ in mi sledi«. Mat. 16, 24.
Križ, katerega ti je Bog naložil, je znamenje tvojega izvoljenja k zveličanju. »Ker tiste, katere je previdel, tiste je tudi pred odločil, da bodo podobi njegovega sinu enaki«. Rom. 8, 29.
Kristus nam je po križu vnovič odprl nebeška vrata; samo po poti križa moremo noter priti.
»Zakaj se toliko bojiš nositi svoj križ,« vpraša Tomaž Kempčan, »ker vendar križ ko gladka pot pelje v kraljestvo nebeško«? (II. 12).
Molitev za sovražnike.
Molitev za sovražnike ima večkrat čudežen uspeh. Kristus zavržen od svojega naroda, pribit na križu, moli za svoje sovražnike in glej — svet se spreobrne k veri krščanski. Sv. Štefan moli za jude, kateri so ga kamenjali in iz Savla, kateri se je veselil nad njegovo smrtjo, postane goreči apostelj narodov — Pavel; i. t. d.
Molitev za sovražnike je Bogu tako dopadljiva, da dela take čudeže. Naj nas ta resnica spodbuja!
V skušnjavi.
Enkrat je sv. Frančišek sedel skupaj z enim svojih tovarišev, kateri ga je tako-le nagovoril: »O moj dobri oče, molite za me; ako vi to storite, bom oproščen skušnjav; saj vam je znano, kako sem z njimi obložen čez svoje moči«.
Na to odgovori sv. Frančišek: »Ravno te skušnjave so vzrok, da vas imam za pravega služabnika božjega. Zagotovim vas, da bolj ko ste skušan, bolj vas ljubim«.
»Premagana skušnjava, pravi on nadalje, je prstan, s ketim se Bog tako rekoč poroči z dušami. Kdor ni skušan in ne trpi, se ne more imeti za pravega služabnika božjega.
Dosti jih vidim, kateri se hvalijo s svojim duhovnim napredovanjem, ker so preživeli dolgo časa, ne da bi bili imeli skušnjave; ali naj vedo, da je Bog na tako sladek način z njimi postopal zaradi njih slabosti.
Previdnost božja ne izpostavlja velikim vojskam razen tiste, katerih čednosti je dobro poskusila.« II. Celan. p. 212.
Bodi hvaležen, ker si se rodil v sv. katoliški veri.
Pomisli najprej, kolika sreča je za te, ker si otrok svete katoliške cerkve! Ako Kristus pravi da: »Kdor veruje in je krščen, bo zveličan« Mat. 16, 16, velja to naravno le o pravi veri, katero je Kristus oznanjeval in svojim apostolom, najprej sv. Petru, ukazal učiti. Ako se tudi drugoverci, krščeni, zveličajo, se more to le takrat zgoditi, ako so, ne da bi znali, v zmoti ter žive v dobri veri, to je, prepričani, da so v pravi cerkvi Kristusov. In vendar, koliko milosti niso oni deležni, katere nam naša sv. cerkev v obilnosti podaja, kaker so: odpuščenje grehov v zakramentu sv. pokore, sv. rešno telo v sv. obhajilu, pokrepilo proti viharjem ob odhodu v večnost s sv. oljem, naposled ves blagoslov, kateri nam prihaja iz občestva svetnikov! Oh, koliko milosti zadobiš ko otrok sv. cerkve! »Da bi le spoznal dar božji!« Ivan 4, 10.
Zahvali se večkrat Bogu za to milost. Varuj sebi in podložnim ta biser. Prizadevaj si na vso moč, da se katoliška sv. vera zmerom bolj spozna in razširja. Naj bolj pa skrbi živeti kaker ti ona zapoveduje, zato da boš v tej sv. cerkvi, katere temeljni kamen je Jezus Kristus, dober kamen tudi ti. Zato opominja sv. Peter, da se varujmo vsake hudobije, ter da bodimo v vsem Bogu dopadljivi. 1. Pet. 2, 5.
Srce Marijino.
Skrinja zaveze je predpodoba presvetega srca Marijinega, ker kaker je bila ona iz nestrohljivega lesa, tako je bilo tudi brezgrešno srce Marijino prosto vsakega poškodovanja; kaker je bila ona od zunaj in od znotraj vsa se zlatom pokrita, tako je bilo srce »Matere lepe ljubezni« popolnoma ljubezni do Boga in do nas napolnjeno; kaker je skrinja zaveze hranila tabli zapovedi božjih, tako je imelo srce Marijino se zlatimi črkami od sv. Duha v sebi zapisane vse zapovedi, katere je Odrešenik na ta svet prinesel; kaker je imela skrinja zaveze nekaj mane, od Boga v hrano svojega ljudstva iz nebes poslane, tako je tudi Jezusova Mati v srcu, kaker sladko in dragocenjeno mano, hranila vse skrivnosti, katere je njen božji Sin za nas storil na zemlji, ob enem tudi besede življenja in nebeške resnice, katere nam je iz nebes prinesel. Sv. Bonaventura. (In Luc. 2).
Dolžnik, bodi hvaležen!
Kako bi bil vendar hvaležen do tistega, kateri bi te rešil velikega dolga, ke bi namreč plačal on namestu tebe ali pa porok bil za te! Ti ne bi nikdar pozabil takega dobrotnika! Hvalil bi ga zmerom in povsod.
No, glej, tvoja duša je, vsa obdolžena, padla v roke božje pravičnosti, katera jo je zato obsodila v večno trpljenje. Ali neizmerna ljubezen, Sin Božji, je za te plačal neskončni dolg, in te tako rešil večnega pogubljenja. In ti na to nič ne misliš? O nehvaležnež!
Prej učenec, potem učitelj!
Koliko jih je, posebno v naših časih, kateri hočejo druge učiti tega, kar se oni sami niso učili. Hoče se vladati in ukazovati, prej ko se je učilo druge slušati. Hoče se soditi in razsoditi o stvareh, o katerih se nima obenega znanja; hoče se biti učitelj ali učiteljica, ne da bi se bilo skušnjo prestalo. Iz tega sledi tudi pogostoma tako žalosten nasledek. Zato govori Modri: »Uči se prej ko govoriš!« Eccli. 18, 19. Posebno svari nadalje mladino: »Moj sin, sprejmi nauk od mladosti, tako boš tja v starost našel modrost.« Eccli. 6. 18.
O, ke bi se vsi po tem nauku ravnali!
Ne zaničuj berača!
Bere se v življenje bl. Čika (Frančiška) iz Pezara, III reda, da je hodil miloščino pobirat za se in za uboge, kaker je to navada frančiškanov in kapucinov.
Neki dan se je vračal domov s izpolnimi vrečami. Dva človeka sta ga začela zmerjati, da je pohajač, da zlorabi preprostost dobrih ljudi i. t. d. Ali glej, Bog je oba precej kaznoval. Enega je popadla strašna božjast, drugi je postal pa mutast.
»Miloščina briše grehe.«
Grešnik se sicer z miloščino ne more od pekla odkupiti, ali, ako on iz milosrčnosti potrebnemu pomoli milodar, s tem vstavlja nad sabo kaznujočo pravičnost božjo. »Skrij miloščino v srcu ubogega; ona bo za te prosila, da se ti kaj hudega ne pripeti. Eccli. 29. 15.
Miloščina torej Boga naj prej gane k večjemu usmiljenju, mej tem ko trdosrčnost Boga vodi h pravičnosti.
Gorje torej trdosrčnim grešnikom. Njih poguba je blizu. Za milosrčnega grešnika imamo pa vzrok k velikemu upanju, da se bo spreobrnil in rešil.
Molimo za žive!
Moliti moramo za se, moliti za duše v vicah, katere si ne morejo pomagati, moliti pa moramo tudi za žive naše bližnje, posebno za bolne, žalostne in nad1ožne.
Ta molitev je Gospodu Bogu jako dopadljiva. On sam nam govori po sv. Jakobu: »Mo1ite eden za drugega, da se zveličate. 5, 16.«
Koliker bliže nam je kdo v žlahti, in koliker bolj smo komu dolžni biti hvaležni, toliko večjo dolžnost imamo zanj moliti.
Zato imajo največjo pravico na našo molitev: starši, žlahta in dobrotniki. Sploh pa ne smemo iz svoje molitve izključiti obenega, tudi največjega svojega sovražnika ne.
Rabi dobro svoj jezik.
Bog še dandanašnji poveličuje dva svetnika, ker sta dobro rabila jezik. V Padovi vzdržuje nestrohnjen jezik sv. Antona, v Pragi pa jezik sv. Janeza Nepomučana; prvega zavoljo govorjenja, drugega zavoljo molčanja.
Sv. Anton je rabil jezik, da je z njim Boga slavil, in ljudi spodbujal k slavi božji. Oh, da bi tudi mi rabili v tak namen svoj jezik!
Sicer pa govori še več z Bogom v molitvi, ko o Bogu z ljudmi, zlasti če nisi poklican k pridiganju. Vendar pa tudi ti pridigaš, oznanjuješ Božjo hvalo, ako po njegovi sveti volji govoriš, kader si dolžan: bodisi, da otroke ali podložne k dobremu spodbujaš in od zlega odvračaš, bodisi, da se nekrščanskemu sploh grešnemu govorjenju zoperstavljaš, kjer to zahteva čast božja ali dobro ime bližnjega, bodisi, da spoznavaš svojo krivico in se svojih grehov odkritosrčno spoveduješ.
Pomisli pa tudi in poslušaj kaj ti govori molčeči jezik sv. Janeza Nepomučana. Sv. Janez je umrl, ker ni hotel oskruniti spovednega molčanja.
Si li v stanu tudi ti molčati, ako ti je kaj skrivnega izročeno? Vedi da bi se v takem primeru, ako bi razodel skrivnost, lahko tudi smrtno pregrešil. Molčati moramo tudi o pogreških bližnjega, kader mu z razodevanjem ne bi nič koristili; molčati moramo tudi o svojih dobrih lastnostih in delih; sploh se moramo varovati mnogega, obilnega govorjenja, ker »mnogo govoriti je težko brez greha. Preg. 1, 9.
Jako dragoceno je pred Bogom molčanje, ako ponižno sprejmemo ražaljenja in nezaslužena obdolženja, kader nas večje dolžnosti ne silijo govoriti.
Sicer, ako hočemo brzdati svoj jezik, tako da ne bomo imeli od njega slabih nasledkov, moramo rabiti resna sredstva. Sv. Pismo pravi: »Kdor obvaruje svoja usta, obvaruje svojo dušo.« Preg. 13. 3. Kdor se z obeno besedo ne pregreši, ta je popoln človek,« pravi sv. Jakob (3, 2); »kdor pa misli, da je bogaboječ, in svoj jezik ne brzda, vera njegova je ničemerna«. (1, 26). Ta majhen ud, kliče isti apostelj, koliko zla zakrivi, — majhen ogenj, kateri vžge velik gozd (3, 5)! Pravi nadalje, da je jezik krmilo, katero vodi ladjo. In kaker mora krmar vedno biti pri krmilu, tako moramo tudi mi vedno stražiti svoj jezik. Pri tem težavnem delu, moramo rabiti nad vse, dve sredstvi, namreč, spraševanje vesti zvečer, in molitev. Priporočajmo se tudi ljubim svetnikom, in posebno sv. Janezu Nepomučanu in sv. Antonu.
Spoznaj samega sebe!
Kdo si ti? Človek, ki ni na svetu, ko le zato, da Boga poveličuje; grešnik, ki si je sto in stokrat pekel zaslužil.
Kristjan si, kateri moraš biti križan; v presrečnem številu izvoljenih si, ali zato moraš mnogo na tem svetu trpeti, da se zveličaš.
Ker je temu tako, zakaj pa, namestu da bi Boga poveličaval, povsod in zmerom le svojo slavo iščeš? Zakaj nočeš delati na tem svetu pokore, ko jo boš moral drugače delati zastonj celo večnost v peklu?
Kristjan si, pa sovražiš križ in trpljenje, in celo godrnjaš, ako te Bog tepe?
Hočeš li dospeti v nebesa po drugem potu kaker po tistem, po katerem so tja prišli izvoljeni nebeški prebivalci?
Kak razloček!
Jezus je bil ubog na zemlji, jaz pa hočem biti bogat. Jezus je bil ponižen, jaz sem pa prevzeten. Jezus je bil krotak, jaz sem pa srdit. Jezus je bil potrpežljiv, jaz pa nočem nič potrpeti. Jezus je odpustil svojim sovražnikom, jaz se pa hočem maščevati nad svojimi. Jezus je bil pokoren svojim podložnikom, jaz pa nočem biti svojim predpostavljenim. Jezus je bil sovražen, jaz pa hočem, da me naj vsi ljubijo. Jezus je bil zaničevan, jaz pa hočem biti spoštovan. Jezus je živel na skritem, jaz se pa želim vsem kazati.
Jezus je šel v nebesa po trpljenju, jaz pa hočem tja dospeti plavajoč v nasladah. Jezus je umrl na križu, da bi zadobil slavo, do katere je že po sebi imel pravico; jaz pa nočem nič trpeti za slavo, do katere nimam nobene pravice.
Je li pametno, da se godi bolje sužnju ko sinu, bolje grešniku ko nedolžnemu?
Kako se mislim zveličati, ako ne bom podoben svojemu Odrešeniku?
Trpljenje.
Najbolj gotova pot, katera vodi v nebesa, je pot terp1jenja. Postave trpljenja se nobeden človek na tem svetu ne more ogniti. Bog je tako odredil, ker je naše srce jako nagnjeno k veselju in uživanju. Brez trpljenja bi se človek na vsako pozemeljsko stvar navezal in v pozemeljskih stvareh bi pogreznjen živel. Da, človek mora v tej solzni dolini od vseh strani trpeti, od sveta, od ljudi, od samega sebe.
Tvoj pravi prijatelj!
Srečen, kdor ima pravega prijatelje, kateri mu more in želi pomagati v vsak potrebi.
Ako pravemu prijatelju razodeneš svoje radosti, se pomnožijo; ako mu razodeneš svojo žalosti, se ti stiskano srce razširi.
Ali kako težavno je najti, in kako lahko izgubiti prijatelje! Majhna sumnja, obrekovanje, da, celo ena sama besedica večkrat zadostuje, da se popolnoma pretrga vez tudi dolgega prijateljstva.
Sicer pa, ako stavim v Jezusa vse svoje zaupanje, ako si njega izberem za prijatelje, sem gotov, da me on ne bo nikdar zapustil!
Res je, mili moj Jezus, da lahko pretrgam z grehom vez ljubezni mej tabo in mano, in oh! kolikokrat se je to zgodilo! Ali: »Odpustil si zlobnost greha mojega.« Tebi užaljenemu zadostuje skesano srce, in zopet se povrne staro prijateljstvo, stara ljubezen! Ti si torej moj pravi prijatelj.
»Zgodi se tvoja volja.«
Človek je na tem svetu jako nesrečen. Se ve da je temu sam vzrok, ker ni hotel slušati svojega Stvarnika, kateri ga je postavil srečnega v celem pomenu besede v preblaženi raj. In, oh, v kako brezno zla je padel prvi človek po grehu, in vsi njegovi otroci za njim! Da v veliko brezno vsakega zla nas je pahnil greh. Obloženi smo od vseh strani s križi in bridkostmi. Naša telesa so podložna brezštevilnim boleznim, naše duše neizrečenem notranjim stiskam in žalostim. Danes nas tare ena bolezen, jutri druga, danes nas zadene nesreča v hiši, jutri na polju, zdaj smo preganjeni celo od naših prijateljev, potem pa zasmehovani. Kaj naj pa rečem o togah in nesrečah dušnih? Oh, mili Bog! te še dosti bolj človeka tlačijo. Poglej, predragi bralec, tistega bogoljubnega človeka, kako se mu bere na obličju notranja žalost. Kolikokrat ga tare dvojba, v takem li stanu se nahaja njegova duša Oh kako bridko in krvavo joče njegovo prestrašeno srce, nevedoč je li v milosti božji, čaka ga li raj nebeški, ali pa je sovražnik božji, katerega čaka večni pekel. Oh kolikokrat se mu zdi, kaker da se mu je osušila njegova duša, ker ne občuti obene sladkosti v izpolnjevanju svojih dolžnosti in v bogoljubnem življenju! Oh kolikokrat ga napadajo strašne grozovitne skušnjave, v katere akoravne ne privoli, se mu vendarle zdi da je od njih njegova duša črna ko vrana. Da, nesrečno je človeško življenje.
Sicer, poslušaj me bogoljubni bralec. Tebi je znano, da mornarji na visokem morju vodijo ladje po neki zvezdi, ki se imenuje polarna ali tečajna zvezda. Tudi ti se posluži tečajne zvezde na morju tvojega življenja. Ali kako se imenuje ta duhovna tečajna zvezda? Oh, ta ti je božja presveta volja. Zato, kadar si v morju bridkosti, kadar tvojo dušo napade peklenski sovražnik, kadar se ti zdi, da te je Bog zapustil, oh vzdigni svoje obupaj oče srce, proti tej zvezdi, proti Bogu, ter reci se vsem srcem: »Zgodi se tvoja volja«. Ti moj Bog hočeš da sem ubog, nesrečen v mojem imetju, bolan, zasmehovan, preganjan i. t. d, naj bo kaker ti hočeš.« Da, predragi bralec, vdaj se popolnoma volji božji, in tako boš srečen na tem in na drugem svetu, ker boš živel v miru, brez katerega ni sreče. Da se pa srčno in stanovitno poprimeš te vaje, ti tu napišem nekoliko zgledov svetnikov, in posebno tistih, kateri so radovoljno trpeli na zdrava, najdražjem daru našega Očeta nebeškega.
Eden največjih zgledov vdanosti v božjo voljo, je v starem zakonu sv. Job. Poglej ga nesrečnega v vsem, kako leži na smrdljivi slami, ves pokrit z gobami od glave do pet. Zapuščen, zasmehovan celo od svoje žene, kaj govori on? »Oh moje največje tolažilo je to, da mi, tareč me z bridkostmi, ne odpustiš« (da se me neusmiliš) Job. 6. 10. In na drugem mestu: »Ako primemo od Boga dobro, zakaj naj ne bi prijeli tudi slabo«. 2. 10. Izpustimo mnoge druge zglede iz starega in novega zakona, obrnimo pogled na nekatere znanišče, zlasti iz rede sv. Frančiška. Najprej poglej samega našega milega Očeta Frančiška. Oh kako je bil vdan v božjo voljo v bolečinah, katere je trpel posebno zastran oči ! Potem pa, kake bolečine so mu prizadevale rane Jezusove, katere je imel vtisnjene v presrečnem telesu! Ali kaj je rekel enkrat nekemu tovarišu, kateri ga je opominjal, da naj prosi Boga, da ga reši bolečin? »O Gospod, je rekel, zahvaljam se ti za te bolečine, in te prosim, da jih še pomnoži; saj je to, kar jaz čez vse drugo želim, da me namreč brez milosti treš«. Sv. Mati Klara je bolehala 28 let, ali nikdar se ni tožila, temveč velikokrat se Bogu zahvaljevala.
Bl. Angela Folinjska, tretjerednica, vprašana kako more trpljenje in nasprotnosti s tolikim veseljem prenašati, je odgovorila: »Verujte mi, da se vrednost bridkosti ne pozna, ker ako bi jo dobro poznali, prepirali bi se in eden drugemu krali priložnosti trpljenja«.
Enkrat se je prikazal Jezus bl. Baptisti Varani, iz reda sv. Klare, ter ji tako govoril: »Veruj mi, hči, da sem ti zmerom večjo ljubezen izkazaval, kadar sem ti pošiljal bridkosti, ko, kadar sem te držal v svojem naročju. Vedi, da ne grešiti je veliko dobro, ali večje je delati dobro, največje pa od vseh je trpeti po božji volji.
Bl. Humilijana, tretjerednica, leže v postelji od bolezni na njo pripeta, je zdihavala proti nebu: »Oh bodi zahvaljena moja večna Ljubezen, bodi zahvaljena, za vse križe, katere mi pošiljaš.«
Ako se pa nahajaš v dušnih žalostih, predragi bralec, spomni se na sv. Terezijo. Ona je trpela skozi osemnajst let strašno notranjo suhoto. Vse, kar se je tikalo njene duše, se ji je delalo težavno. Obene sladkosti ni občutila, obenega veselja na poti popolnosti. Kaker sama pravi, tako bridko je bilo to njeno življenje, da bi si privoščila raje naj večje telesno trpljenje, ker je dušno stokrat hujše od telesnega. Kaj je pa v takem stanu govorila: »Moj Jezus, umreti ali trpeti.« Sv. Marija Magdalena Pačiška je pa celo Jezusa prosila, da naj jo pusti še živeti v boleznih in togah, ter je zdihavala: »Ne umreti, temveč trpeti.« Govorila je pa tudi večkrat: »Oh, vsako trpljenje je sladko, kadar pogledamo Jezusa na križu«.
Posnemaj, predragi bralec, te zglede; boš videl, kako boš srečen, ker kdor se vda v božjo voljo, ta se vda viru vsega dobrega, kakor imenuje sv. Anzeljem voljo božjo. Sicer premišljuj večkrat sledeče zlate besede sv. Alifonza: »Ako imamo kako naravno pomanjkanje na duši ali na telesu, ako imamo slab um in spomin, ako imamo kriv kak ud, ako smo slabega zdravja, ne se tožiti! Kaj smo mi pri Bogu zaslužili, in kako dolžnost je imel On nam dati izvrsten um in pamet, ali zdravo in lepo telo? Kaj nas ni mogel ustvariti grdih, nas ni mogel celo pustiti v ničemer? Zahvalimo se mu, za to kar nam je dal, in s tem bodimo zadovoljni. Kdo ve, kaj bi se z nami zgodilo, ako bi imeli izvrstne duhovne lastnosti, trdno zdravje, lepoto? Morda bi se pogubili. Koliko učenih se je pogubilo zastran prevzetnosti! Koliko jih je padlo v ostudno brezno peklensko zaradi telesne lepote in trdnega zdravja! Od druge strani pa koliko ubogih bolnih, grdih se je zveličalo! kateri bi se bili vekoma pogubili, ako bi bili bogati, zdravi, lepi«. Padi torej na kolena, dragi bralec, kadar te nesreče zadenejo, ter srčno zavpij: »Zgodi se tvoja volja«! —
Deset zlatih pravil za hišnega gospodarja.
1. Spoštuj ime, katero nosiš in delo, katero opravljaš. Postopaj tako, da te bodo bližnji spoštovali zavoljo tvoje pridnosti in poštenosti. Bodi pošten, zvest in vesten.
2. Bodi zgleden oče. Dolžan si dajati svojim domačim in posebno svojim otrokom dober zgled. Kakršen gospodar, tak hlapec; kakršen oče, taki otroci.
3. Z Bogom začni in z Bogom končaj. Moli zjutraj pred delom in zvečer po delu. Na božjem blagoslovu je vse ležeče. Ako si ti pogan, ne bodo kristjani tvoji domači.
4. Postopaj s svojo ženo kaker s sabo, in z otroci kaker s tebi izročenimi božjimi zastavami. Pazi, naj ti lepo molijo, krščanski nauk ne zanemarjajo, v cerkev pridno hodijo in se s slabimi tovariši ne bratijo.
5. Kar zaslužiš, prinesi domov; ti moraš skrben oče biti in ne zapravljivec, ki dela nesrečne in uboge ženo in otroke. Zaslužek mora biti primeren; zato uredi stroške po njem. Dober del svojega zaslužka zapravljati v krčmi, to se pravi krasti ga družini.
6. Delaj in bodi varčen, ti in tvoja žena. Denar se težko pridobi in lahko zapravi. Vadi svoje otroke varčnosti; naj se že zgodaj naučijo, kako težko je skrbeti za živež in obleko. Ako se otrokom v vsem ustreza, ne bodo nikdar znali ceniti vrednosti denarja.
7. Varuj se »čevljarskega« ponedeljka! Ali enako s požrešnostjo onečaščene nedelje! Kdor posvečuje nedeljo, bo delal tudi v ponedeljek. Zračunaj malo, koliko stane onečaščena nedelja in »čevljarski« ponedeljek! Zračunaj koliko na leto!
8. Varuj se igre! To je jako nevarna strast.
9. Ne delaj dolgov! Ne pri mesarju, ne pri peku, ne pri štacunarju, ne pri krčmarju. Nad vse se pa varuj oderuhov, ker drugače si izgubljen. Dolgove je lahko delati, ali ne poravna se jih lahko.
10. Pazi na svoje sinove in hčere; oni ti bodo delali čast ali sramoto, kaker hočeš.
Grde poti k zveličanju.
Večkrat so božje poti jako grde in težavne, ali one so vendar poti, ki vodijo k zveličanju. Nad nami je mnogo nerednega; ako hočeš postati enkrat prebivalec nebeški, moraš pustiti, da se te žaga, obla in pili; tudi koliko pokore moraš delati za stare grehe, preden imaš vstopiti v rajske dvorane!
Za vse to te vodi milosrčnost božja po grdih, potih, za to da te bo mogla enkrat pustiti v večno slavo. Ko je Tobija oslepljen doma sedel, in ga je celo lastna žena zaničevala, je k Bogu zdihoval: »Gospod, ti si pravičen, vse tvoje sodbe so pravične, in vsa tvoja dela so milosrčnost.« Tob. 3, 2.
O koristi samostanskega življenja za svet.
Dandanašnji jih je mnogo, ki mislijo, da, kdor gre v samostan, je izgubljen za svet. Je li pa to res? Ravno narobe. Celo, ako se pusti na stran delovanje mnogih samostanov, katerih poglavitni namen je koristiti človeštvu, koristijo mnogokrat svetu osebe, katere se popolnoma službi božji posvetijo, veliko več od njih, ki delajo mej svetom naj več hrupa; zato pravijo tudi imenitni možje, da so redovniki mirni zadrževalci sveta.
Oni vzdržujejo svetu najprej božjo naklonjenost, ker si prizadevajo, ko posredovalci človeštva, Bogu zvesto služiti, Bogu za celi svet svoje molitve darovati. Zato imajo poseben delež dobrih del samostanov tisti ljudje, ki na kateri si bodi način skrbijo, da se samostani ohranijo.
Samostansko življenje daje nadalje ljudskim prizadevam višjo namero in krepkejšo podlago. Svetni ljudje, posebno v naših časih, hrepenijo skoraj edino po pozemeljskih dobrotah, po dobičkih in grešnih sladnostih; višjih duhovnih dobrot je videti kaker da ne poznajo. Samostansko življenje pa že samo po sebi kaže človeku višji svet, višja dobra, in ga s tem obvaruje brezna poželjivosti ter ga ob enem spodbuja tudi mej svetom grešno veselje zaničevati, ter po dušnem hrepeneti. Na tak način je samostansko življenje, kaker pravi frančiškanski martirologij, za bolni svet nebeško zdravilo.
Naposled, tri samostanske obljube so za svet obramba njegovih najbolj dragocenih in najpotrebnejših dobrot. Radovoljno uboštvo obsoja službo mamonovo, bogastva in lakomnosti, zavoljo katere trpi veliko nevarnost služba božja, edinost in medsebojna ljubezen. Deviška čistost je resen opomin k obvarovanju stanovske čistosti in zakonske zvestobe, od katerih je odvisna družinska sreča. Naposled, popolna pokorščina redovnikov vabi svet h pokorščini do vsakega predstojnika, na čemer stoji blager človeškega društva v državi in cerkvi.
Ti opomini so pa še toliko bolj važni, ker jih redovniki ne samo z besedo, temveč se zgledom oznanjujejo. Iz tega sledi tudi, da so bili in bodo še za naprej samostani zavetje vseh sveta in tolažbe potrebnih ljudi, mej svetom živečih. Od druge strani je pa tudi gotovo, da ravno zavoljo gori omenjenih koristi samostanov, brezbožni ljudje in posebno brezbožne vlade toliko besnijo na samostane, ker so jim trn v očeh.
Jako važno!
Navadimo se milo soditi o vsakem. Ljudje smo, torej se lahko goljufamo. Le Bog pozna srca.
Ne bodimo tako nepremišljeni, da bi precej verovali tistim, ki se zdi, da nimajo drugega posla ko raznašati vse, kar bi moglo škodovati dobremu imenu bližnjega. Bolje in previdnejše ter ob enem milosrčno je take novosti imeti za zmote. Nad vse se je treba varovati slabe sumnje, kjer ni gotovih dokazov.
Kdor je vajen slabo misliti o svojem bližnjem, je v resnici nesrečen; redko kdaj živi v miru. Kdor vse krivo sodi, povsod in vse graja, je jako oddaljen od spoznanja samega sebe, torej tudi od pobožnega življenja.
Kader je greh ali pogrešek bližnjega gotov in očiten, imejmo usmiljenje z grešnikom, prizadevajmo si v srcu te njegove slabosti koliker je mogoče opravičevati, misleč, kako šibka je naša natora in kako k slabemu nagnjena. Pripisujmo tak greh ali pogrešek moči hude skušnjave, ali pa majhne lenobi. Pomislimo da, ke bi bili mi v enaki nevarnosti, bi bili, brez milosti božje, padli še globokejše.
Sicer pa ne sledi iz tega, da predpostavljeni ne smejo posvariti ali celo kaznovati očitnih grehov ali pa pogreškov, kader to terja čast božja, resnica in pravica. Nikaker ne smejo oni v takem slučaju greha spregledati. Tu se obsoja edino trdo srce, brez odkritosrčne ljubezni do bližnjega, čigar slabosti le vedno strogo sodi.
»Jaz te odvežem …!«
Ko spovednik pri sv. odvezi govori te tolažbe polne besede, je jako pobožno in koristno misliti, da smo na Kaljvariji, in da presveta kri našega Zveličarja iz njegovih ran teče na nas, da bi nas oprala vseh grehov.
Kaj so majhne grehi?
Tudi z njimi žalimo, akoravno ne težko, božje lastnosti. Z jezo nasprotujemo neomahljivi kratkosti božji: z občutki nevoščljivosti nasprotujemo brezkončni ljubezni božji; kriva sodba, majhno obrekovanje itd. rani najvišjo njegovo pravičnost!
Ljubim li svojega bližnjega?
Da, ljubim ga in odkritosrčno, ali le takrat je ta moja ljubezen prava, ako sem žalosten, ko moj bližnji trpi stiske in bolečine, ako sem vesel in zadovoljen, ako se veselim, ko se mu dobro godi, kaker da bi se meni! In le tako se ne bo v moje srce priklatila nesrečna nevoščljivost, katera toliko hudega dela mej ljudmi že od začetka sveta.
Srce …
Srce je v sebi majhno, ali neskončno v svojih željah. Naj si bodo nebesa še tako velika, naj si bo nebeška blaženost še tako brezmejna, vendar je srce človeško še večje! Ono je tako veliko, da ga more edino Bog napolniti!
Edino Bog! … in ako ga on ne napolni, umerje od lakote ... Leta ko čebela s cvetlice na cvetlico, to je od stvari do stvari; ali ne srečno kaker čebelica, ki tako nabira med, temveč nesrečno srce ne najde, česer išče, ne najde miru. Komaj se pa nemirno srce daruje Bogu, precej začne uživati mir, precej se nasiti!
Blaženi Monald Koperski, reda manjših bratov.
Kaj je pa to? Nov svetnik, in celo v Kopru? Da, nov za mnoge, skoraj za vse bralce »Cvetja«, ali sam po sebi jako star svet sin sv. Frančiška, o katerem kaj izvedeti bo gotovo mikalo posebno naše tretjerednike okoličane, saj so oni od leta 1904 lahko večkrat videli za porcijunkuljo odkrite, drugače pa blizu oltarja brezmadežnega Spočetja pokrite ostanke tega blaženega v cerkvi sv. Ane.
O bl. Monaldu je nam sicer do zdaj še mnogo neznanega, tako da za gotovo ne vemo, kdaj in kje se je rodil. Mnogi pisatelji istrski in daljmatinski pišejo, da je bil koperčan ali pa piranec. Ali, akoravno bi se to rado za gotovo vedelo, vendar ni prevelika škoda, če se ne. Gotovo je pa, da je bl. Monald živel v 13. stoletju v veliki svetosti, ter bil provincijalj starodavne daljmatinske provincije, ki se je do leta 1393 imenovala »provinca Slavonije«, ter da je umrl v Kopru, v samostanu sv. Frančiška, okoli leta 1280.
Najstarši spisi, ki pričajo o bl. Monaldu, kaker n. pr. rokopis (Codex oxon. miscell. 526) spisan od leta 1384-1385 v Trogiru (Trau) in Jernej Pizanski, sloveči frančiškanski zgodovinar 14. stoletja, imenujejo našega Monalda s častjo ko učenjaka, in Koper ko kraj, kjer počiva njegovo truplo. Že po teh dokumentih vemo, da je bil učen doktor cerkvenega prava.
Ali nad vse stare spise dragocenjeno je pričanje slovečega frančiškana P. Petra od Janeza Olivija, kateri se v svojem delu: »Defensi«, spisanem leta 1285 spominja bl. Monalda s temi besedami: »Brat Monald, ki je bil svet brat in minister v našem Redu« ... Torej svetnik in provincijalj! P. Oliviju, čiger viharno življenje v obrambo pravega duha sv. Frančiška v redu ni tu kraj opisovati, ne piše nič o učenosti bl. Monalda; vendar pa omenja njegovo učeno »Summo«, katera nam je še lepo ohranjena v več rokopisih v knjižnici sv. Antona v Padovi. Eden teh dragocenih rokopisov je bil spisan, kaker dokazuje podpis prepisatelja, Bonaventure iz Verone, leta 1293. Ako bi kak učen bralec kdaj šel v Padovo k sv. Antonu, in povprašal po rokopisih »Summe« bl. Monalda, bi mu jih gotovo pokazali.
Iz tega sledi torej, da je bl. Monald v 13. stol. slovel ko svetnik in učenjak.
Da je bil svet redovnik, nam pričajo ohranjeni njegovi ostanki. Ali prej ko o njih kaj napišem, moram povedati, da je bil v Kopru frančiškanski samostan že leta 1260 (Naldini Corografia 1700), in v tem samostanu je umrl v sluhu svetosti naš bl. Monald. V 14. ali 15. stoletju je pa tudi v tem samostanu opešal duh sv. Frančiška, posebno glede uboštva; prebivali so noter minoriti, ki so kesneje, posebno v 16. stol. od raznih papežev glede sv. uboštva prejeli potrjenje mnogih polajšanj. Vendar so v svoji cerkvi »sv. Frančiška«, kjer je zdaj učiteljišče, s častjo hranili telesne ostanke bl. Monalda do leta 1806.
Koperski škof Naldini piše leta 1700, glede teh ostankov, da se hranijo v kapelici sv. Marije Magdalene v cerkvi minoritov, in sicer v krasno izdelanem zaboju, z napisom: »Tu počivajo kosti bl. P. Monalda iz Reda M. B.« V ta novi zaboj so jih preložili iz kamnenega groba leta 1617. Mej letom je zaboj ostal v zidu, dne 1. in 2. avgusta vsako leto so pa ostanke odkrite izpostavljali javnemu češčenju vernih. Da je to trajalo do leta 1806, ko je Napoleon I. mej drugimi samostani v Kopru zaprl tudi samostan sv. Frančiška, se ne more dvojiti, saj bi drugače sv. ostankov ne bilo več. Sicer pa ni davno, kar je piscu teh vrst dobro znan koperski mizar, tretjerednik, pravil, da se je enkrat ko otrok hvalil svoji stari materi, da je mej drugim v družini, kjer so hranili takrat te sv. ostanke, tudi to skrinjico videl, ona pa, jako stara, mu je odgovorila: »Oh, kaj mi pripoveduješ o tej skrinjici, saj sem jo jaz tolikokrat videla in poljubila v nekdanji cerkvi sv. Frančiška!«
Patri minoriti so pred odhodom izročili mej drugim tudi skrinjico sv. ostankov nunam sv. Klare; ali ko so francozi malo kesneje spodili tudi klarisinje, ste dve nuni iz žlahtne družine Gravisi vzeli sabo v rojstno hišo več umetnih reči in tudi skrinjico svetih ostankov bl. Monalda. Po njuni smrti je prišlo njih posestvo v druge roke, ob enem tudi sv. ostanki. Proti koncu prejšnjega stoletja se je skrinjica izročila veliki, nekdanji škofijski cerkvi v Kopru, kjer pa ne samo ni bila v obenem češčenju, temveč enkrat celo v nevarnosti, da se zakoplje na pokopališču; tako je vsaj pred več leti pisalec teh vrst slišal od zanesljive osebe.
V frančiškanskem samostanu sv. Ane se je zadnja leta večkrat govorilo o teh svetih ostankih ter želelo, da bi prišli zopet v čast in sicer v njih tudi stari samostan. (Samostan sv. Ane se je zidal za observante takratne daljmatinske kustodije leta 1492). Tej pobožni želi se je ustreglo. Preblagi rajni škof Andrej Štrk so z odlokom od dne 25. marcija leta 1901 dovolili, da skrinjico koperski kapitelj izroči cerkvi sv. Ane, kar se je tudi precej zgodilo.
Ali, žalibog, sv. ostanki so se smeli deti le v samostansko notranjo kapelico, nikaker pa ne v cerkev!
Veselje imeti pri sebi te starodavne svetinje je bilo veliko, ali ne popolno!
Komaj čez dobra tri leta, in sicer dne 24. junija 1904, se je posrečilo, da so sedanji milost, g. škof Dr. Nagl po cerkvenih postavah pregledali sv. kosti, ter jim potrdili javno češčenje, katero so imele do leta 1806.
V nedeljo dne 1. avgusta leta 1904, so se zopet, skoraj čez 100 let, postavili sv. ostanki v cerkev v veliko veselje samostanske družine in pobožnega ljudstva, katero je pazljivo poslušalo govor pokojn. kanonika župnika Bonifacija. Od takrat se vsako leto ob tej priliki izpostavljajo, v skrinjici leta 1617, katera se pa se svilenimi rutami ovije, ker je od zunaj jako nečedna; saj je stara skoraj 300 let! Bog daj, da bi cerkvene oblasti začele skrbeti za popolno cerkveno proslavljenje, (vsaj v cerkvi sv. Ane) tega nekdaj slovečega učenjaka in svetnika, čiger telesni ostanki so skoraj sto let bili v veliki nevarnosti. Kdor premišljuje, kako so zopet prišli iz teme na svetlo, sme upati, da ne bo prešlo mnogo, in bl. Monald Koperski bo dosegel čast »oltarjev« — in naši ljudje bodo z velikim zaupanjem hodili molit na njegov grob. (Kdor bi rad izvedel kaj več o vsem tem, naj pogleda v »Archivum franciscanum«, annus I. fasc. II. et III. 1908.)
Drobtinice.
Vdaj se Bogu!
Ako si bolan, se popolnoma izročiš zdravniku, kateri je le človek. Njemu pustiš, da te reže, žge, veže! Ako pa gre za tvojo dušo, nočeš, da bi z njo delal večni Bog, kar on ve, da je za te dobro! Zdravniku si ne upaš reči, da te naj zdravi na ta ali oni način, predrzneš se pa predpisati Bogu, na kak način naj te pripelje do zveličanja!
Pravljica... ali kaj?
Neka nevesta je jako grdo postopala s svojim tastom. Zmerom je na nj vpila, zmerom proti njemu slabo govorila; naposled je zahtevala, da se ga spodi od hiše. Ubogi, sivi starček se raje kaker bi se z njo prepiral, loči mirno od svojega domov. Jokaje naprosi gospodarja, da bi mu dal plahto, s katero bi se obvaroval mraza. Ali ko razkačena nevesta to sliši, zaerjavi: Kar je pri hiši, naj pri hiši ostane! Sin je bil pa vendar bolj usmiljenega srca kaker njegova žena. On zapove svojemu malemu sinku, naj gre po plahto za starega očeta. Deček sluša, gre po plahto in jo prereže na dva kosa, ter da polovico staremu očetu, polovico pa materi rekoč: »Nate mati, pol plahte, da se boste z njo ogrnila, ko bo tudi vas vaša nevesta, enkrat moja žena, preganjala«.
Na te ostre besede se je hudobna ženska prestrašila in tudi spametila, tako da je šla odpuščanja prosit tasta, ter je za naprej jako lepo z njim ravnala.
Da, s kakršno mero boste merili, s tako se vam bo vrnilo. Sv. Luk. 6. 38. Kaker vi zdaj svojih staršev ne slušate, tudi vas vaši otroci ne bodo slušali.
Kaker vi zdaj svojim staršem ne daste, kar jim gre, tako boste tudi vi od vaših otrok trpeli pomanjkanje.
Kaker vi svojim staršem smrt želite, tako jo bodo vam vaši otroci želeli in komaj čakali da se vas iznebijo.
Jako tolažljivo.
Angel varuh ne zapusti človeka, tudi ako je še tako velik grešnik in se človek proti njemu, koliker more, izkazuje nehvaležnega.
In zakaj ? Ker tudi hudobni duh ne pusti v miru še tako pobožnega, pravičnega človeka. Takega on celo toliko bolj nadleguje.
No, srečni mi, ker v koliker večji nevarnosti pogubljenja smo, toliko bolj skrbijo za nas naši angeli varuhi.
»Blagoslovljeni kelih«.
Vdajmo se v voljo božjo v vsak nadlogi in bridkosti, ker one so »blagoslovljeni kelih«, iz katerega je Bog dajal piti vsakemu svetniku.
Le pogumno naprej!
Ako te posvetni ljudje zasmehujejo, je dobro znamenje. Ako bi te taki hvalili, ki ne hvalijo drugega kaker, kar ni hvale vredno, bi bilo slabo za te.
Pobožni ljudje ne smejo živeti po volji posvetnjakov.
Kaj boš morda opustil dobro delo, zato ker ni to po volji posvetnih ljudi?
Sicer pa, kdo je dal njim oblast tebi ukazovati, tebi zapovedi dajati?
Kaj si ti njihov podložnik? Kaj, si jim kaj dolžan?
Kaj se bojiš, da te pripravijo ob dobro ime ljudje brez dobrega glasu?
Torej pogumno naprej po dobri poti!
Še nekaj!
Rad moliš, rad hodiš k sv. maši, večkrat pristopiš k spovedi in k sv. obhajilu, vpisan si celo v tretji red ... in morda te svet ... ne svet, temveč slabi 1judje, zasmehujejo, morda se iz tebe norca delajo itd. Ali te bo to ostrašilo?
In takim ljudem se boš bal zameriti? S takimi ljudmi se se boš ti bratil? Zavoljo grešnega sveta se boš ti odpovedal Kristusu?
V takem slučaju bi postal tudi ti sovražnik božji, ker kdor je prijatelj sveta, je sovražnik božji.
Kaj te sveta vera uči?
Ona te uči, da je vsaka posvetna čast in slava pred Bogom stud;
da ni mogoče bogatašu, kateri strastno ljubi svoje bogastvo, zveličati, se;
da, kdor uživa grešne naslade na tem svetu, ne bo užival večnih v nebesih;
da, kdor hoče biti pravi kristjan, mora zatajevati svoje telo.
Ti vse to veruješ, ali pa živiš tudi po teh naukih svete vere?
Kaj vendar misliš?
Kaj hočeš iti v raj po drugi poti kaker je šel Kristus? Da, ker se toliko tožiš čez svoje križe in nadloge! Ti praviš, da je križani kristjan nesrečen!
Oh, tako bi mogel govoriti jud, in nikaker kristjan.
Torej res? Kristus je živel v sredi bolečin, ti pa hočeš živeti v sladkostih?
Sama nedolžnost je bila kaznovana, ti krivičnik pa hočeš, da se ti prizanese!
Sin je bil s trnjem kronan, suženj pa hoče nositi zlato in z biseri olepotičeno krono!
Pravični na križu, krivični na prestolu. Ali ni to krivično, predrzno?
Srečna!
Duša moja, kako bi bila srečna, ke bi bila zadovoljna le z Bogom, ke ne bi iskala drugega kaker njegovo slavo, ke ne bi hotela drugega kaker njegovo sveto voljo. Tvoje srce bi bilo v molitvi mirno, kaker kamen v svojem središču, kaker reka v morju!
Kaj želiš še?
Duša moja, kaj želiš še na tem svetu? Kaj ti Bog ne zadostuje?
Ni li on tvoja modrost, tvoja moč, tvoja svetost, tvoj mir, tvoja slava, tvoja popolna sreča? Kdaj ti je bilo dobro brez njega? Kdaj je bilo slabo za te, ko si bila v njegovi milosti? Kdaj je tvoje srce našlo mir v stvareh? Je li mogoče, da te kdo razen Boga, pomiri? Zakaj pa iščeš kaj drugega, kar ni Bog?
Pozor!
Ne prizadevaj si dopasti tistim, ketim Bog ne dopada. Ne boj se zameriti se tistim, kateri bežijo pred Bogom in se Bog oddaljuje od njih.
Vsak čas! …
Da, vsak čas blagoslavljaj Gospoda. V vsak bridkosti reci, da je On dober, da je pravičen, da je svet!
Zakaj vendar toliko trpeti?
Božja pravičnost nam nalaga križe iz treh vzrokov:
1. ker ni mogoče uživati raja na tem in na onem svetu;
2. ker kdor ne bo na tem svetu deležen trpljenja Kristusovega, ne bo deležen na onem njegovega veselja;
3. ker mora biti vsak greh kaznovan na tem ali pa na drugem svetu. Kdor ne zadosti za svoje grehe pravičnosti božji na tem svetu, ji bo moral zadostovati v večnosti.
Iz tega sledi, da, kader Bog ne kaznuje grešnika na tem svetu, je to slabo znamenje. Koliker več mu on da na tem svetu trpljenja, toliko bolj ga ljubi.
Najboljši dar božji za grešnika je trpljenje.
Spoznajmo vendar enkrat!
Kako smo vendar navezani na ta svet, kako ga ljubimo, akoravno nas nevihte vedno napadajo, akoravno hodimo vedno po trnju, akoravno zadevamo na vsak korak v kak križ.
Kaj bi pa bilo z nami, ke bi živeli vedno v miru, ke bi hodili po poti z rožicami potreseni, ke bi na tem svetu vedno uživali?
Spoznajmo torej, da so naši križi neizmerna dobrota božje modrosti, pravičnosti in usmiljenja.
Moli in delaj!
Stari pregovor! Delati po svojem poklicu je dolžnost vsakega; pohajanje in lenoba pripravi človeka v časno in večno nesrečo. Ali brez molitve, ki nam duh po koncu vzdržuje, bi človek obnemogel. Treba vedno moliti in ne odnehati«. Luk. 18, 1.
Kdo si ti, o moj Bog?
Ti si vse, jaz sem nič! Ti si vsegamogočen, jaz pa sama slabost! Ti si sama luč, jaz sama tema!
Ti si sama svetost, jaz sama hudobija! Ti kralj vseh kraljev, jaz suženj vseh sužnjev!
Bogati!
»Imeti strup, pravi sv. Frančišek Saleški, in ostrupiti se ni vse eno. Lekarnarji imajo na prodaj strup, in vendar se ne ostrupijo, ker strup hranijo v škatuljah ali steklenicah in nikaker v sebi.
Tudi ti moreš biti bogat, in vendar te bogastvo ne more zastrupiti, ako imaš denar v mošnji in ne v srcu«.
Dobro za me, da me svet sovraži!
Ako bi me posvetni ljudje hvalili, slabo za me! Počasi bi me pripravili v svoje zanke! Začel bi dvojiti o večnih, krščanskih načelih in tudi ne toliko se bati greha. Počasi bi Kristusu hrbet obrnil, svetu pa se z dušo in telesom vdal.
Oh koliko jih je tako končalo, ker jih je svet očaral!
Torej tisočkrat bolje za me, da me svet sovraži, kaker pa da bi se mi prilizujel!
Nikar jih poslušati!
Dobra, skrbna mati ljubi svoje otroke, ali ko je treba, jih zna tudi posvariti in kaznovati! Ali nekateri jo zaničujejo, grajajo, rekoč da je z otroci preostro, neusmiljena!
Nikar jih ne poslušati, ker ako mati odjenja, bodo otroci slabi postali, in tisti nespametni ljudje, ki so jo prej grajali, bodo prvi zaničevalci njenih pokvarjenih otrok!
»Sovražili so me prej ko tebe«.
Svet slabo z mano dela! Vsak me mrzi, vsak mi nasprotuje, vsak mi kljubuje ... »Da, ali Kristus pravi, da se je tako prej z njim postopalo ko s tabo.
»Prišel sem ob dobro službo, odstavili so me od časti, postal sem središče obrekovanja ... Da, ali tako se je godilo Kristusu prej ko tebi.
»Naj se še pomisli, da sem tem svojim sovražnikom storil veliko dobrega, zdaj mi pa tako plačujejo!« Žalostno, ali Kristus je to pretrpel pred tabo.
Pomiri se!
»Ljubil te bom, o Gospod, koliker mi bo mogoče, koliker mi boš ti dodelil.
Ako te ne morem toliko ljubiti, koliker bi te moral, te moram koliker mi je mogoče.
Toliko bolj te bom mogel ljubiti, koliker večjo milost mi boš dodelil; ali nikdar te ne bom mogel toliko ljubiti koliker ti zaslužiš ljubljen biti.
»Tvoje oči vidijo mojo nepopolnost, ali v tvoje bukve bodo vpisani vsi tisti, kateri delajo kar morejo, akoravno ne morejo, kar bi morali«. Sv. Bernard.
Potolaži se!
Nikake dušne tolažbe ne občutiš! Dušna lenoba, da, neka dušna mrzlota te obdaja in dušno uboštvo, kaker da te je Bog zapustil in od sebe zapodil! Mlačnost za vse dobro te vedno spremlja, tako da si kaker zaspan!
Raztresenost, dušna nestanovitnost te tako nadlegujete, da se ne moreš ustaviti v pobožnih mislih! ...
Kaj početi?
Potolaži se! Nikar ne misli, da si v nemilosti božji! Ako v takem stanju ohraniš vero, in se ne spustiš na pot grešnih naslad, temveč ponižno in potrpežljivo prenašaš tako srčno sušo, ter, koliker ti je mogoče, zlati čas porabiš, boš Bogu jako dopadel. V takem stanju reci z Jobom: »Tudi ke bi me ubil, vendar bom v njega zaupal«.
Ne sodimo!
»Zakaj je toliko pravičnih v nadlogah, v slavi toliko hudobnih?«
»Zakaj plavajo ti v obilnosti, onim pa večkrat primanjkuje neobhodno potrebnega?«
»Zakaj toliko križev na mojih ramah?«
Ta vprašanja so podobna onemu v raju: »Zakaj nama je Bog prepovedal jesti od tistega sadu?«
Oh, nikar tako govoriti! Prepričajmo se, da Bog dobro ve, kaj dela! Ako se nam zdi kaka božja odredba kriva, je temu kriva naša nespamet, ali bolje rečeno, kratkovidnost.
V takem slučaju kaj početi?
Spomniti se, da je Bog naš modri gospodar, da je torej vse dobro, kar on stori; klanjajmo se pred njim, molčimo ter nikar krivo soditi o njegovi prečudni previdnosti.
Moj pravi prijatelj
je Jezus v presv. Rešnem Telesu. Saj edino On, samo ako hočem jaz, posluša s pravim sočutjem moje nadloge, moje bridkosti, ter moje srčne rane z nepopisljivo ljubeznijo ozdravlja.
On edini me odkritosrčno, nesebično, zvesto ljubi! In vendar si iščem tolikokrat nezvestih, sebičnih, goljufivih prijateljev in za Kristusa ne maram!
»Ne ve, kaj prosi!«
Tisti bolnik prosi za zdravje; ali ke bi njegovo telo ozdravelo, bi duša obolela. Njemu ni to znano, ali Bog to dobro ve, in zato ga ne usliši. Drugi moli za srečo, bogastvo itd. Ali ako bi prejel, za kar moli, bi škodo trpela njegova duša. Bog to dobro ve, in zato ga ne usliši. Zopet drugi je po nedolžnem obrekovan; prosi, moli, da bi ga Bog obrekovanja rešil, ali zastonj. Bog hoče, da si on na ta način služi nebesa!
Zaupaj v Boga.
»Kaj bolniku bolj koristi, pravi sv. Avguštin, to ve zdravnik bolj ko on: zato Gospod kakšenkrat iz svoje velike milosrčnosti ne usliši naše prošnje«.
Velik razloček.
V tem življenju Bog prizanaša grešnikom, ne pa izvoljenim. V večnosti prizanaša izvoljenim, ne pa zavrženim. Sv. Izidor.
Kaki so brezbožneži!
Bilo je okoli 1. 1850, ko se je neki kmet iz primorskega mesteca C. v Istri, oče še živečega patra frančiškana, peljal po morju na Grško k bogatemu sorodniku.
Kaker po navadi, posebno na večtedenskem popotovanju po morju, prišel je do prijaznih pogovorov z drugimi popotniki, mej katerimi je pa bilo tudi nekoliko brezbožnikov, saj takih nikdar ni manjkalo. Dobrega, istrskega, skozi in skozi vernega kmeta, so ti en dan kar oblegli in strašno bogokletno govorili proti Bogu, sv. veri, in sploh proti vsak nadnaravni resnici.
V tem se je odlikoval ko voditelj, ko »učenjak«, posebno en popotnik, najbrž iz dežele onkraj morja.
Krščanski kmetič se je branil, koliker je mogel ... Ali na morju ni zmerom lepo vreme ...
Prišla je tudi takrat velika nevihta ... in takrat je na pravem mestu naš stari pregovor: »Kdor ne zna moliti, mora na morje iti!«
Tudi takrat je po lepem vremenu začelo bliskati se in treskati, začel se je vihar »igrati« z ladjo ... in kaka je ta »igra«! In glej »mogočni«, »neustrašljivi« brezbožneži so začeli ne samo moliti, temveč njih »glavar«, je kažoč na dobrega istrskega kmeta, milo govoril: »O nedolžna duša, moli, moli, da se nas Bog usmili in nas reši iz te strašne nevarnosti«. Na kar kmetič: »Kaj je Bog? Saj ga ni! Saj si ti govoril, da ga ni!« Na kar brezbožnež se vso silo in močjo: »Je, je Bog ... le moli za nas!« ... (To je resničen dogodek!).
Za vas, tretjeredniki!
Mnogi izmed vas pošljejo in tudi prejmejo, posebno za praznike, kako lepo razglednico. Pa res »lepo«? Da ne pošiljate in ne prejemate pohujšljivih, nesramnih, verjamem; saj drugače bi bili ne samo slabi in jako slabi tretjeredniki, temveč tudi slabi, grešni kristjani. Mogoče je pa, da vas pri kupovanju omamijo lepe barve, ne pazite pa na to, kar slika pred oči stavi in kaj to pomeni.
Za bogoljubne kristjane niso lepe in dostojne božične in velikonočne razglednice, kjer se zasmehujejo najsvetejše skrivnosti naše sv. vere!
Na nekih božičnih razglednicah se slikar naravnost norčuje z milim prizorom rojstva našega Zveličarja Jezusa Kristusa.
Za Velikonoč pa zopet toliko nepristojnega! Tu so pirihi, tu piščeta, tu zajci!!
Ako hočete tudi v tem biti pravi tretjeredniki, kupujte si res pobožne razglednice pri katoliških trgovcih, in ne širite posredno, ako ne brezbožnosti, vsaj mlačnost v že tako in tako pokvarjenem in versko mlačnem svetu!
Širite III. red!
Pred sto leti in čez se je katoliški cerkvi jako slabo godilo. Po tolovajsko so brezbožneži zažigali cerkve in samostane, pobijali škofe, mašnike in redovnike.
V nekaterih krajih so pobožni kristjani z orožjem branili svete kraje in cerkvene služabnike.
Kaj se pa v naših časih godi?
Sovražniki vsega, kar je božjega in cerkvenega, napadajo in, žalibog, uspešno, če tudi ne povsod, kaker v Barceloni, s požiganjem in podiranjem, cerkve in samostane, in duhovščino in duhovščini vdane kristjane s zaničevanjem, norčevanjem, s krivo navidezno učenostjo, in to posebno po časnikih in v društvih.
Kaj je storiti še dobrim kristjanom? Braniti sv. Cerkev z dobrimi časopisi in posebno s katoliškimi društvi, mej katerimi je vedno na prvem mestu III. red sv. Frančiška.
Drobtinice.
Vsak človek mora trpeti!
Dokler smo v tej solzni dolini, dokler smo v tem izgnanstvu, nam ne bo manjkalo trpljenja.
Ko kristjani, moramo nositi križ Kristusov; ko grešniki moramo za svoje grehe pokoro delati; ko izvoljeni za nebesa, moramo hoditi po tesni poti, ki pelje v raj.
Od najmogočnejšega vladarja, do najnižjega podložnega, ima vsak svoje bridkosti; tisti, ki se nam zdijo najbolj srečni, so dostikrat najbolj nesrečni.
Imam li zasluženje pred Bogom?
Da! Nikar ne misli, da, če čutiš in težko nosiš svoje bridkosti, nimaš pred Bogom zasluženja! ...
Kaj morda misliš, da zahteva Bog srce neobčutljivo od nas? Oh, nikar! saj nam je dal On srce občutljivo! Torej! On želi od nas srce vdano v njegovo sv. voljo!
Njemu niso zoprne naše bridke solze, ne, temveč on jih posvečuje!
Saj je tudi on bridko jokal nad smrtjo prijatelje Lazarja, in na Oljuski gori prosil Očeta, naj mu odvzame kelih trpljenja.
Molitev.
Mej vsemi našimi dobrimi deli, potrebnimi k zveličanju najpotrebnejša, ter ob enem, najimenitnejša je molitev.
Brez milosti božje ne moremo nič dobrega storiti; nismo v stanu brez nje obuditi niti ene dobre misli.
Kako naj bi pa mi mogli brez nje izpolnjevati vse svoje dolžnosti, kako doseči zveličanje?
V tvojo tolažbo.
Sv. Brigita je mnogo trpela pri molitvi. Ne samo raztresenost, temveč tudi hude skušnjave so jo pri tem nadlegovale. Ali Mati božja jo enkrat jako potolaži, rekoč: »Moja hči, naj te mej molitvijo nadleguje katera si bodi skušnjava, zadostuje da si stanovitna, več ko je mogoče, v želi, v dobri volji, in svetem prizadevanja dobro moliti. Ta tvoja želja, to tvoje prizadevanje se ti bo vštevalo v molitev. Celo, ako ne bi mogla odstraniti hudobnih in pregrešnih misli, ki ti prihajajo pri molitvi, boš vendar prejela krono v nebesih za trud, katerega imaš pri tem. Tudi skušnjava bo tebi koristila v dušni prid, samo da vanjo ne privoliš«.
Nikar, o Marija!
»Ako mi daš, o mila moja Mati, tvoje prečisto Srce, naj bo morda moje tako trdo, da bi ti jaz odrekel dati svoje? Nikar, o Marija, temveč sprejmi je, akoravno tako nevredno in ubogo«.
Zdihljaj trpina.
O sveti križ, ljubi ženin mojega Zveličarja! Molim te, poljubim te, objamem te s celem srcem!
Glej tu moje ubogo telo, mojo ubogo dušo! Pribij na se eno in drugo!
Nikar se ne sramuj nositi na sebi hlapca tistega Gospodarja, kateri je enkrat na tebi visel!
Nikar se ne sramuj zdaj nositi na sebi hudodelnika, ker si enkrat nosil Najsvetejšega!
O sveti križ, moja prava tolažba!
In za naprej?
O moj Bog, kako sem bil slep, kader sem mislil, da služeč svetu bom srečen!
Kaj sem našel, ko sem šel proč od Tebe? Kje je bila moja sreča, moj mir, ko sem se vedno boj pogrezoval v brezno pregreh?
Oh kake bridkosti, kake skrbi dela svet tistim, ki ga ljubijo, kako kratko trajajo trenutki naslad, ki jim jih svet deli!
In za naprej?
O moj Gospod, o moj Bog, jaz hočem za zmerom zapustiti ta goljufivi svet, in v pravičnosti in svetosti, katere me s tabo združijo, iskati mir in radost, zasluženo mi od mojega Zveličarja!
Spoved je obtožba.
Da! Ali nekateri pridejo k spovedi zagovarjat svoje grehe!
Čudno, pa vendarle resnično! Nekateri pravijo: »Se moram jeziti!«
Ali pa tudi tako: »Nisem molil, ker nisem imel časa; nisem bil pri sv. maši, ker nisem mogel«.
Nikar zagovarjati svojih grehov, ali pa takih se obtoževati ki niso grehi, ker je tako v nevarnosti spovedna veljavnost.
Razne tožbe.
Ako ne trpiš in tožiš, si brez pameti.
Ako tožiš, ker trpiš, si malodušen.
Ako trpiš in ne tožiš, si pogumen.
Ako tožiš, ker ne trpiš, je znamenje, da si svet.
Ako se veseliš, ker trpiš, je znamenje, da si dotrpel do popolne svetosti.
Kje so moje zasluge?
Nekega dne je sv. Bernard občutil jako veliko malosrčnost; jako potrt je bil.
Hudobni duh ga je skušal pripraviti v obupnost. »Bernard, mu prigovarja, Bernard, ti upaš da boš šel v nebesa, ti uboga stvar? Kje so pa tvoje zasluge, za tako veselje in veličastvo?« Svetnika niso vznemirile te besede; kar pogumno odgovori skušnjavcu:
»Res, da sem popolnoma nevreden nebeškega kraljestva; res, da si ga sam od sebe nikdar nisem zaslužil, niti si ga bom kdaj zaslužiti mogel, vendar ga pri vsem tem upam, ker je dobrota božja neskončna, ljubezen božja nezmerna, in neomejena milosrčnost božja.
Jaz upam večno zveličanje v nebeškem kraljestvu, ker ga je za me zaslužil Jezus Kristus«.
Gdaj sem zadovoljen?
1. Ako sem tam, kjer me Bog hoče;
2. Ako hočem to, kar on hoče;
3. Ako sem to in trpim to, kar on hoče.
Kako ohraniti zlato mirnodušnost.
Ko je enkrat bl. Daljfina, tretjerednica, vprašala blaženega Elzearja svojega moža, kako more ostati mirnodušen, ko ga kdo zasramuje, je odgovoril: »V takem slučaju pomislim na zasramovanje, katero je prestal zame moj križani Zveličar, ter dokler nisem popolnoma miren, ne odgovorim besedice«.
O moj Bog!
»Ti si moja slava, ti radost mojega srca; ti moje upanje, in moje pribežališče«. (Kempčan 3. p. 5.)
Nikar si sami ne zbirajmo križev!
»Oh kako rad bi jaz trpel to in ono, nosil ta ali oni križ, ali tega nositi, ki ga nosim, mi ni všeč!«
Dragi brat, nikar tako govoriti! Pusti Bogu prosto, da ti da križ, kakršnega on hoče. Ko nas on vabi k nošnji križa, pravi: »Zataji samega sebe!«
Tudi on je nosil vsakovrstne križe. Naj si bo že torej tvoj križ pomanjkanje ali telesna bolezen, dušne bridkosti ali zunanje preganjanje, zasramovanje ali celo sramota pred svetom: poglej na svojega Zveličarja, in posnemaj ga. Tolažba, ki ti jo bo dal, te bo gotovo razvedrila in razveselila.
Potrpežljivost v zaničevanju.
Koliko priložnosti k potrpežljivosti v zaničevanju imamo vsak dan! Čast. Tomaž Kempčan jih več takih omenja (III. 49). »Kar je drugim všeč, se bo zvršilo; kar je tebi, pa ne. Kar drugi govorijo, se posluša, na to pa, kar ti praviš, se ne bo nihče ozrl. Drugi prosijo, in se jim da; ti boš prosil, pa nič ne prejel. Drugi so imenitni pred ljudmi, o tebi se pa molči. Drugim se izroči to ali ono, tebe bodo imeli za nesposobnega za vsako službo. Čez to se bo natora žalila, in mnogo bo, ako boš vse to molče prenašal«.
Krasni zgledi!
Ako pogledam Mater božjo, jo vidim v morju bridkosti, s srcem z meči prebodenim! Ako pogledam aposteljne, jih vidim trudapolne. Marterniki so svoje življenje končali v naj bridkejših martrah. V križih in trpljenju, v ostrem zatajevanju so živeli spoznavalci. Vsi svetniki sploh so prišli v nebesa po velikem trpljenju. Hočem li jaz to doseči na drugi način?
Spoved.
Spoved od Kristusa postavljena, je zakrament milosti in usmiljenja. Torej moramo pristopiti k spovedi polni zaupanja. Koliker večje je to naše zaupanje, in koliker mirnejše je naše srce, ko gremo k spovedi, toliko lažje nam je obuditi pravo obžalovanje nad svojimi grehi, in toliko obilneje milosti zadobimo po tem zakramentu.
Dvojna ponižnost.
Je ponižnost uma in ponižnost srca. S ponižnostjo uma, moramo spoznati, da nismo nič pred Bogom, da sami od sebe nimamo ničesar. In v resnici, vse milosti, katere prejmemo, vse sposobnosti, katere imamo, so edino darovi božji, katere smo dolžni porabiti le v božjo čast in slavo, in nikar se sami prevzemati zavoljo njih.
S ponižnostjo srca pa prejemajmo vsako poniževanje, katero nam Bog pošlje, imejmo se za nevredne vsakega čislanja, želimo si rajši slušati ko zapovedovati.
Kako pridemo k Jezusu?
Angeli so rekli pastirjem, da bodo našli božje Dete povito v plenice, ležeče v jaslicah. Gotova pot, da najdemo Jezusa, je: ponižnost, uboštvo in zatajevanje.
Ako iščemo Jezusa po drugi poti, namreč po poti napuha, lenobe, bogastva, ne bomo ga nikdar našli.
Zakaj moramo biti ponižni?
1. Ker smo nič, ker sami ne moremo nič, ker si nismo nič zaslužili, ker nismo vredni nič dobrega.
2. Ker smo grešili in si zato zaslužili vsako zelo, vsako kazen in zaničevanje.
3. Ker se moremo še zmerom na vsak način pregrešiti, in se jako lahko pogubiti.
4. Ker se je Bog ponižal, samega sebe vničil, sprejel podobo sužnja, da, podobo grešnika, zato da bi nas učil ponižnosti.
5. Ker je bil Kristus najponižnejši, ker je želel biti skrit, nepoznan, biti drugim podložen, ker je pretrpel največja zaničevanja, zasramovanja, obrekovanja itd.
6. Ker pozemeljska čast ne nasiti našega srca, niti stori človeka boljšega in Bogu dopadljivejšega.
Kaj koristi duši odvzetje notranje tolažbe?
Trojnega se učimo, ko nam je odvzeta notranja tolažba, namreč zahvaljevati se za najmanje dobrote in bati se ter ogibati vseh najmanjših grehov in pogreškov, prenašati pa potrpežljivo vse tudi največje zoprnosti. Z bogate mize pada včasih mnogo mrvic, da, tudi koščkov. Ali človek, poln raznovrstnih tolažilnih darov se za mnoge božje dobrote ne zahvaljuje pristojno, zanemarja mnogo milosti, malo ceni mnogo stvari, ki so velike, mnogo jih niti ne spozna. Ali, ko se mu vse to odvzame, se spominja, ko »mož videč svoje uboštvo«, koliko je prej imel in premogel, kar mu zdaj manjka, in ko lačen berač, hotel majhen košček ali mrvico hvaležno sprejeti in pridno pobrati, ko je prej zaničeval okusne jedi. Odvzetje milosti (seveda ne posvečujoče) in tolažbe koristi človeku, da postane potem hvaležen tudi za majhne dobrote, ko mu jih Bog povrne, spominjajoč se prejšnjega pomanjkanja.
Dobrote božje so imenitne in dragocene vsled imenitnosti darilca, in koristi dani. In res, kaj je imenitnejše od duha božjega, katerega nam on daje? Kaj koristnejše od tega, po čemer postanemo dedinji njegovega kraljestva? Mi smo blato, ničvredni, pregrešni, nehvaležni grešniki, potrebni vsake dobrote, deležni in vredni smrti; ali vendar se Bog poniža spomniti se na nas. Ako se poniža kralj spomniti se ubogega, tudi ako mu malo, mora ubožček že to malo visoko ceniti: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?«
2. Učimo se ogibati se tudi najmanjših pogreškov, ker se moramo bati, da se nam ne odvzame milost zaradi naših grehov in nehvaležnosti. Pridigar: »Kdor male reči zaničuje, počasi pade«. »Kdor se boji Boga, ničesar ne zanemarja«. Iz jako majhnih pomnoženih kapljic postanejo povodnji, ki lahko razrušijo tudi velike zidove. Skozi malo špranjo teče tajno voda v ladjo, dokler je ne pogrezne.
3. Tudi se navadimo male zoprnosti prenašati, ker večjih ne prenaša, kdor se ni navadil prenašati manjših. Mnogo jih želi umreti za Kristusa, ki nočejo za Kristusa potrpeti niti besedice. Ali kdor se plaši pri šumenju listja letečega, kako bo prestal mah meča strašno se bleščečega? Vadimo se torej na vso moč ogibati se vsake hudobe, in za storjene grehe vse zoprnosti ponižno prenašati ter izkazovati zmerom s hvaležnostjo dolžno zahvalo za vse dobrote od Boga prejete, in nikaker milosti božje brez koristi prejemati: tako si bomo zaslužili, da se nam celo pomnožena povrne odvzeta milost, ter tako dospemo do velikega napredka v čednosti«.
Preprostost in ponižnost.
»Zakaj gre ves svet za tabo?« vpraša nekega dne brat Masej sv. Frančiška. — »Ti nisi lep, nisi mnogo učen, nisi imenitnega stanu; kaj je vzrok torej, da vse leti k tebi?«
Na kar Frančišek: »Za čudovita dejanja, ki jih namerava Bog storiti, ni našel na svetu bolj ničvrednega orodja od mene, in to zato, da bi se spoznalo, da vsaka čednost in vsako dobro je od njega in ne od stvari«.
O ponižnost!
Ako nisem nadarjen za učenost, morem vendar storiti mnogo dobrega, ako sem ponižen!
Ni mi mogoče vedno storiti dobrega, katero želim, ali zmerom se morem v ponižnosti vaditi.
Ne morem se vedno postiti, ne morem zmerom moliti, zmerom zdihovati, ali poniževati se morem zmerom.
Čudna pota božja.
Pred tridesetimi leti je živela v G. pobožna, pohlevna tretjerednica, šivilja, po imenu Marjeta. Ubožica je stanovala v zadnjem nadstropju pod streho v temni izbici v ulici … Ali videlo se je na njej, da je zadovoljna, ker je bila vedno pohlevno - vesela.
Njena starost se je bližala že »zimi«, ko je hodila šivat v hišo skrbnega gospodarja, kateri je imel na hrani dečka v nižjih šolah. Ta deček je imel veliko željo postati duhovnik ...
Nekega dne, precej po šoli, ko je izvedel, da je Marjeta prišla šivat, teče k njej se kaj pogovarjat. Blaga Marjeta pa začne tako-le govoriti: »Tonče, da bi ti vedel, kako lepo bo po navadi v nedeljo, ko bodo imeli menihi sv. Frančiška procesijo presv. Rešnega telesa! Boš šel tudi ti na …? Oh da bi tudi ti postal menih!!...« Deček na te besede kar leti po stopnjicah v kuhinjo, in pove tam, kaj mu je Marjeta rekla. »Menih jaz? O, saj še menihov nikdar videl nisem!«
Prišla je nedelja in Tonče je bil pri procesiji, ter je prvič videl menihe! … Prišel je, videl je ... in v želi je bil že menih! ... Prešlo je več let, in želja se mu je popolnoma izpolnila. Nikdar pa ne pozabi blage Marjete, katera že mnogo let, kaker je upati, uživa v nebesih večno plačilo, za svoje pobožno življenje.
Ljubim li svojega bližnjega?
Vprašanja: »Storiš li bližnjemu, kar želiš, da stori on tebi?« »Postopaš z njim tako, kaker želiš, da bi on s tabo?« »Misliš li dobro o njem?« »Ga ljubiš, ga častiš, mu želiš li, mu storiš li dobro?«
Izgovarjaš li njegove pogreške? Jih li potrpežljivo prenašaš? »Se li veseliš nad darovi, katere je on od Boga prejel, in nad spoštovanjem, v katerem ga imajo ljudje? Mu li rad strežeš v potrebi?« »Mu odpustiš li ko te razžali? Ga prosiš li odpuščenja ko si ga ti ražalil?« »Ga li nadleguješ s svojim ponašanjem? Ga žališ s svojim surovim, osornim značajem? Ga li zbadaš s strupenim jezikom? Se li veseliš, ako ga kdo poniža, ali sploh vznemirja?«
Odgovori si sam, po natančnem izpraševanju vesti.
Kristus in svet.
Kristus je sama resnica! Njegovi nauki so večne resnice.
Svet je lažnivec! Njegovi nauki so goljufije, laži, hudobije.
Kristus nas uči pot zveličanja — svet pot pogubljenja! O slepost naša, ako ne sledimo Kristusu!
Usmili se me!
»Ti o Bog si neskončno bitje, jaz sem pa nič! Ti si sama moč, jaz sama slabost!
Ti si sama resnica, jaz zgolj laž! Ti si sama luč, jaz zgolj tema! Ti si sama svetost, jaz sama hudobija!«
Zdaj eno, zdaj drugo.
»Usmiljeni Bog je žalosti primešal tudi radost. Tako postopa on s svojimi svetniki, katerih ne prepušča niti nepretrgani bridkosti niti (nepretrgani) radosti; temveč z ne ko prečudno raznoternostjo tako rekoč plete življenje pravičnih iz zoprnosti in ugodnosti«. (Sv. Jan. Kriz. in hom. 8. in Matth.)
Pomisli dobro!
»Vsaka radost vsaka sladkost, vsaka lepota stvari more prevzeti človeško srce, nasititi ga ne more«. (Hugo a S. Vict.)
Ne boj se!
Ne maraj za ljudski ozir; ako te kdo hvali, nikaker ne sledi iz tega, da si zato hvale vrednejši; ako te kdo zaničuje, ne sledi, da si zato manj vreden.
Sramežljivost.
»Sramežljivost je lepotičje vsake čednosti, priča nedolžnosti, znamenje čistega uma, šiba krotitve, duhovna slava, varuhinja dobrega imena, tovarišica čistosti in znak dovršene svetosti«. (Sv. Gregor Vel.)
Pazi!
Govori o nepričujočem, kaker da bi ga videl pred sabo, kako te posluša. Naj se nihče ne boji, da boš o njem slabo govoril, ko ga ne bo zraven.
Res!
Na tem svetu, pravi sv. Filip Neri, ni vic, temveč so ali nebesa ali pa pekel. Kdor trpi vdan v voljo božjo uživa že tukaj nebesa; kdor se pa v nadlogah huduje, uživa pekel.
»Nerešeno vprašanje«.
Bere se v življenju sv. Ignacija Lojole, da je bil vedno obložen z nadlogami in tudi njegovi tovariši z njim, tako, da so, kader je šel svetnik z doma, oni živeli jako mirno. Ali komaj se je svetnik vrnil v samostan, je prišla takoj tudi kaka bridkost nad vso sveto, Bogu ljubo družbo!
Čudna tudi ta.
Sv. Terezija, tako izredna svetnica, je tudi izredno veliko trpela od vsakovrstnih ljudi. Mnogi so jo imeli za obsedeno! Mnogi so se iz njenih molitev in razodevenj norčevali. Nekateri so hoteli iz nje hudobnega duha izganjati, zopet drugi so jo nameravali tožiti na najvišjo cerkveno sodnijo, češ da je krivoverka.
Ali še bolj čudna ta.
Grešni človek, nehvaležnež prve vrste, kateri je zaslužil tisočkrat pekel, se jezi in huduje na majhne bridkosti, katere mu Bog po svojem neizmernem usmiljenju pošilja, da bi tako lahko zadostil za zaslužene kazni, posledice njegovih pregreh!
Ljubimo jo!
»Kaker ni mogoče da se zveliča kdor ne časti Marije, tako je nemogoče, da bi se pogubil, kdor jo časti. Ljubite torej Marijo, služita Mariji in zveličali se boste«. (Sv. Leonard Portomavriški).
Zakaj skušnjave?
Bog dopušča, da skušnjave napadajo tudi največje svetnike. Dopušča to, da smo ponižni, oprezni, in da nas tako spodbuja k njemu pogostoma z molitvijo pribežavati. (Sv. Leonard Portomavriški).
Kaj pa mi?
Ko se je enkrat sv. Frančišek okoli cerkve sv. Marije (Porcijunkulje) na glas jokal in vzdihaval, ga neki pobožen mož vpraša, zakaj se joče. Na to mu on odgovori: »Jočem nad trpljenjem mojega Gospoda; ne smelo bi me biti sram jokaje iti po celem svetu«. (Trije tovariši, št. 7).
Imenitnost trpljenja.
»Mej vsemi darovi svetega Duh, pravi sv. Frančišek, katere je Kristus vsem svojim prijateljem podelil ali jih deli, je prvi premagati samega sebe, ter radovoljno zavoljo Jezusa Kristusa in ljubezni do Boga, prenašati zaničevanja. Ker v vsak drugi, še tolikanju zmožnosti se ne moremo hvaliti, ker niso naše, temveč božje; v križu nadloge pa in bridkosti se moremo hvaliti, ker to je naše; zato je rekel apostelj: »Jaz se pa nebom hvalil razen v križu Gospodovem i. t. d.« (Anal. Fran. IV. 119).
Usmiljen!
»Njegov (sv. Frančiška) duh se je tajal pri pogledu bolnikov in ubožcev, in ketim ni mogel pomagati v dejanju, je kazal usmiljenje«. (Sv. Bonav. legenda min. 1, 7).
Potrpežljivost redka.
Vidi se mnogo čistih, zdržnih, ubogih v duhu, ponižnih, radodarnih, vdanih molitvi, učečih dobre nauke, v veri stanovitnih; ali jako malo takih, ki ponižno prenašajo krivice, obrekovanja in zaničevanja. (Fr. David Avgsburški).
Prava slava.
»Po zgledu Boga je slavnejše molče potrpeti kaker pa odgovarjajoč (na krivice) premagati«. (Sv. Greg. Vel.)
Marijin častilec.
»Mater Gospoda Jezusa Kristusa, je (Frančišek) neizrečeno ljubil, zato ker je ona storila, da je Gospod veličastva postal naš brat, in ker smo po njej prejeli usmiljenje. Ker je v njo za Kristusom posebno zaupal, jo je sebi in svojim postavil za zavetnico, ter k njeni časti se postil od praznika apostolov Petra in Pavla do praznika Vnebovzetja«. (Sv. Bonav, leg. c. 9, 3).
Eno in drugo!
Mnogi hrepene dati svoje življenje za Kristusa, nočejo pa za Kristusa potrpeti niti žaljive besede!
Varuj se lenobe!
Kdor dela, je napaden od ene hudobe, lenuha pa napadajo brezštevilne!
Dobro pomisli!
Brez nadlog ni nihče v tem življenju; sicer grešniki večkrat še hujše trpijo ko pobožni.
Krasni prstan.
Prstan je znamenje sv. zakona. Ali sv. Jedrt pravi, da je potrpežljivo prenašanje dušnih ali pa telesnih nadlog in to iz ljubezni do Boga, znamenje, da je dotična duša od Boga izvoljena za nebesa; to je skrivnostni prstan, s ketim se duša združi z Bogom.
Zakaj?
Milosrčnost božja nam večkrat pošilja bridkosti, zato da bi z njimi grehov se očistili, in novih se obvarovali, in da bi se v raznih čednostih vadili.
Drobtinice.
Potrpežljivost v nevarnosti.
V našem življenju so časi, ko moramo jako paziti, da nas jeza ne premaga.
Ko smo dolgo molili ali prav pobožno premišljevali; po posebno pobožnem sv. obhajilu, ako smo kaj posebno dobrega v korist dušno ali telesno svojega bližnjega storili, oh, kako lahko se nam priklati priložnost, da se prav dobro najezimo.
Zakaj pa neki to? Večkrat je to odvisno od skritih fizičnih (natornih) postav našega bitja, ne redkokrat pa od nevoščljivosti hudobnega duha, ki na vso moč išče zadoščenja, za dobro, katero smo storili. Pozor!
Sovraštvo, ne jeza!
Si li padel v kak pregrešek ali celo velik greh? Žalostno! ali ne se jeziti nad sabo zavoljo tega! Tako delajo duševno prevzetni ljudje. Jezijo se nad dušnimi svojimi slabostmi, ker — dobro to zapomniti — pri spovedi se bo čudil spovednik da se tako slabo napreduje v čednosti, ali pa se popolnoma proti njej greši.
Jezijo se tudi, ker vidijo koliko hudega nagnjenja je še v njih, ko se jim je dozdevalo, da so že visoko, visoko na lestvi popolnosti!
O nikar take jeze! Po grehu se ponižaj koliker ti je mogoče! Iz brezna ponižnosti pa vzdigni zaupljivo svoje oči k večnemu Bogu; reci: »Moj Bog, usmili se mene ubogega grešnika«. Za naprej pa ne toliko ljubezni do sebe, temveč mnogo več pravega sovraštva!
Mogočna!
»Marija je vsem postala vse in po njeni veliki ljubezni so vsi njeni dolžniki.
Vsem je odprla naročje usmiljenja, da bi iz njene polnosti zajemali: jetnik rešenje, bolnik zdravje, žalostni tolažbo, grešnik odpuščanje, pravični milost, angel veselje, presveta Trojica čast in slavo«. (S. Bernard).
Predobra!
»O Marija, vsak se zveliča le po tebi, nihče se ne znebi svojih zla, ako ne po tebi, o najčistejša; nihče ne zadobi milosti, ako ne po tebi, o ti brezmadežna; nikomer se ne podeli usmiljenje in milost, ako ne po tebi«. (S. German).
Ponižna.
»Marija je velika, ker je devica in mati; večja, ker je ob enem oboje; največja, ker je mati božja; ali še nekaj več, ker se pri toliki vzvišenosti ima za nič«. Sv. Beda.
Da, ljubim te!
»Vem, o Gospa, da si ti najdobrotljivejša in nas z nepremagljivo ljubeznijo ljubiš, nas, katere je tvoj Bog v tebi in po tebi z največjo ljubeznijo ljubil.
Ker se pa ljubezen le z ljubeznijo more povračati, naj te tudi mi na vso moč ljubimo!« (Sv. Peter Damjanov).
Ne pozabi!
O duša, doklor si v telesu, prebivaš mej trnjem, in treba te da hudo občutiš trn skušnjav in napadov.
Zato se ti pravi v visoki pesmi: »Kaker lilija mej trnjem, tako prijateljica moja mej hčerami«. O bela lilija, o rahli in nežni cvet! neverneži in podiralci so pri tebi, prebivaš mej škorpijoni; pazi torej kako imaš previdno hoditi mej njimi. Telo in svet sta polna trnja; prebivati z njimi in ne biti poškodovan, božje mogočnosti je in ne človeške kreposti«. (Sv. Bernard serm. 48 etc.)
Le k materi!
»O duša, akoravno sta razžaljena oba (Sin in Mati), sta vendar oba usmiljena.
»Naj torej krivičnik od pravičnega Boga beži k usmiljeni Materi, naj zopet krivičnik od razžaljene Matere pribeži k ljubeznivemu Sinu, ter mu reče: »Bog, ki si zavoljo naše bede postal sin žene; žena, ki si zavoljo milosrčnosti postala Mati božja, usmilita se mene hudobne grešnice, ali mi pa pokažita (ženo) bolj usmiljeno, h kateri naj se jaz ubožec zatečem«. (Sv. Anzelm, orat. 51.)
Prežalostna!
»Kateri jezik more povedati ali kateri um razumeti težo tvojih bridkosti, blažena Devica? Vsemu kar je pretrpel pričujoča in popolnoma deležna, tisto blagoslovljeno in najsvetejše telo, ki si je tako čisto spočela, tako sladko hranila in z mlekom pojila, tako pogostoma v naročju nosila ter poljubljala, s telesnimi očmi zrla, vidiš zdaj, kako je mahljaji bičev trgajo, kako je ubodci trnja prebadajo, kako je s trstiko tolčejo, kako je zdaj s pestmi udarjeno, zdaj pa s žeblji prebodeno in na steblo križa pribito ter viseče grozno razmesarjeno, kako je zopet na vso moč zasramovano in naposled s žolčem in jesihom napojeno!« Sv. Bonaventura. Lign. vitae.
Še več!
Prežalostna, kaj pa ko si v duhu gledala, kako je tvojega božjega Sina s žolčem napolnjena duša se zdaj tresla, zdaj plašila, zdaj žalovala v valovih grenkosti, zdaj se s smrtjo borila in to mnogo zavoljo njene ljubezni do grešnikov, mnogo pa zavoljo sočutja to tebe, najslajše Matere, ko si pod križem stala in mile besede slišala: »Žena, glej, tvoj sin?« (Po sv. Bonav.).
Sočutje!
Ko je sv. Klara Montefališka izvedela, da je kdo v stanju smrtnega greha, se je vsa objokana vrgla pred božjo martro, ter z bridkim srcem rekla: »Oh, torej za to dušo bo vse zastonj, ker je moj Gospod za njo trpel?«
Potem je pa srčno molila za spreobrnjenje grešnikov. Kaj pa mi?
Kako je Bog dober!
Bog večkrat dopušča, da ostane kak sled pregrešnosti tudi pri njegovih najljubših prijateljh, in sicer zlasti nagnjenje k jezi in nepotrpežljivosti.
Zakaj? Da bi jih bližnji imeli za nepopolne, in se tudi sami za take spoznali. Na tak način doseže Bog, da se milost od njega podeljena skrita ohrani, kaker žerjavica pod pepelom.
Zavoljo takih slabosti se pobožne duše ne smejo strašiti, se ve da pa tudi ne ljubiti jih, temveč po njih vedno bolj rasti v ponižnosti. (Blosius).
Potolaži se!
Nekateri trpini tožijo: »Kako slabo je zame! Bridkosti in otožnosti imam čez glavo!«
Ali za nje je to dobro! Tožijo sicer: »Dobro bi bilo, ke ne bi bil jaz sam vsega tega kriv!« Jaz pa ti pravim: »Naj si sam si nakopal te križe, ali pa ne, bodi prepričan, da ti je Bog poslal to trpljenje; zahvali se mu za nje, prenašaj je vdan v njegovo sveto voljo!« Pa pravijo nadalje: »Ali vrh vsega drugega trpljenja čutim v sebi veliko suhoto in temo duha«. Jaz pravim: »Prenašaj potrpežljivo tudi ta veliki križ, ker je za te mnogo bolj koristna ta nadloga kaker pa še tako velika čutna duša sladkost«.
Po žalosti radost!
»Žena, kaj se jočeš? koga iščeš?« Ona (sv. M. Magdalena) pa, misleč da je vrtnar, mu reče: »Gospod, ako si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga del, in jaz ga bom vzela«.
Jezus ji reče: »Marija!« Ona pa mu reče obrnivši se: »Rabboui« (kar pomeni učenik). Ev. sv. Jan. 22. 15. 16. — Mili prizor za vsako krščansko dušo, ali posebno za trpečo! Kaker je bila sv. M. Magdalena nepopisno žalostna cel čas trpljenja in smrti Zveličarja, tako se je njeno srce napolnilo neizmerne radosti, ko jo je Jezus tako milo nagovoril. Prav tako se bodo tudi vsi na tem svetu v voljo božjo vdani trpini v radosti topili, ke bodo pred sodnika, milega Jezusa, stopili!
Oveseljena.
Akoravno ni verska resnica, da se je božji Zveličar po vstajenju od smrti svoji prežalostni Materi prikazal, vendar to trdijo mnogi cerkveni in pobožni pisatelji, ter razna razodevanja svetem in pobožnim dušam.
Jako prisrčno opisuje ta prizor čast. Marija iz Agrede, v prelepem svojem »Skrivnostnem mestu božjem«.
Mi, duhovni otroci sv. očeta Frančiška, spominjamo v serafinskem rožnem vencu to, šesto radost brezmadežne naše Matere.
Drobtinice.
V koga naj zaupam?
Ko je bil enkrat sv. Bernard težko bolan, ga popade veliko obupanje. »Nič zaslužnega za nebesa nisem do zdaj storil«, tako je zdihaval.
Prizadeval si je pa na vso moč znebiti se takih otožnih in misli, ki niso dale miru njegovi žalostni duši. Molil je tako: »Moj Bog! res je, da si ne zaslužim nebes, moji grehi so temu priča. Dve reči mi pa vlivajo v žalostno srce veliko tolažbo; prva je, da sem tvoj otrok, druga pa, da je tvoj Sin za me umrl«.
Kaj početi v stiskah?
Puščavnik vpraša sv. opata Macarija kako je treba moliti, posebno v stiskah. »Ni treba mnogo besed, odgovori svetnik, temveč zadostuje vzdigniti roke kvišku in reči: Gospod, zgodi se tvoja volja, zgodi se to, kar je Tebi bolj všeč«. V skušnjavah pa reci: »Moj Bog, hiti mi na pomoč«. Bogu je namreč dobro znano, česa potrebujemo.«
Ponižnost in potrpežljivost.
Nič nenavadnega, da ne moremo trpeti pri podložnih besede ali dejanja, ki niso prav spoštljiva. Njih počasnost in njih tudi najmanjša zoprnost proti našim naredbam, nas jako jezi.
Je pa zmerom, vsakikrat ta naša jeza, sveta jeza?
Oh, če dobro vest izprašamo, moramo spoznati da je v takih slučajih dostikrat krivo pomanjkanje ponižnosti, brez katere ni potrpežljivosti.
Sv. Avguštin pravi:
»Kdor zna prav živeti, zna tudi prav moliti«.
Ravno tisti:
»Vse kar Bog pošlje človeku, je dar njegove dobrote. Če mu pošlje srečo, je znamenje, da ga hoče potolažiti; če ga skuša z bridkostmi, je opomin, ki mu ga da iz ljubezni«. (S. Aug. epist. 87.).
Ponižnost in potrpežljivost.
Nič nenavadnega, da ne moremo trpeti pri podložnih besede ali dejanja, ki niso prav spoštljiva. Njih počasnost in njih tudi najmanjša zoprnost proti našim naredbam, nas jako jezi.
Je pa zmerom, vsakikrat ta naša jeza, sveta jeza?
Oh, če dobro vest izprašamo, moramo spoznati da je v takih slučajih dostikrat krivo pomanjkanje ponižnosti, brez katere ni potrpežljivosti.
O ponižnost!
Kraljica nebes in zemlje, Mati božja, ne pripisuje prevzvišene milosti materinstva svojemu devištvu, svoji pobožnosti ali kaki drugi čednosti, temveč edino svoji ponižnosti, rekoč: »Ker si se ozrl na ponižnost svoje dekle.«
Potrpi!
»Kar drugim dopada, se stori; kar tebi, se nič ne ceni. Kat drugi rečejo, se posluša; kar ti rečeš, se drži za nič. Drugi prosijo in prejmejo; ti prosiš in nič ne prejmeš. Drugi so veliki ljudje pred svetom, o tebi se pa molči. Drugim se to in ono delo izroči, tebe pa imajo za nesposobnega za vse.
Natora dostikrat to težko čuti, in mnogo je že to, da se take reči prenašajo z molčanjem.« (Imit. Chr. III. 49).
Zavoljo Kristusa!
Bog ne zahteva od tebe, da cele ure moli, da se z ostrimi posti, z bičanjem itd. kaker svetniki tari in matraj; ali kaj želi od tebe morda že dolgo časa, in si gluh?
On želi, da, zahteva od tebe, kar ni čez tvoje moči, namreč, da se popolnoma ogibaj tiste grešne prilike, ki je vzrok toliko smrtnih grehov.
On zahteva, da premagaj tisto tvoje hudo nagnjenje; da izgini tisto tvojo obljubo, tisto tvojo težko dolžnost.
Kar hoče od tebe, izpolni »zavoljo Kristusa«.
Živa vera.
Ako hočeš ohraniti v sebi živo vero, edino taka je zveličavna, pomisli posebno po duhovnem branju, po pridigi ali krščanskem nauku, strinja li se tvoje življenje z dotičnimi resnicami sv. vere.
Ako najdeš v sebi razpor mej svojim obnašanjem in verskimi resnicami, loti se ga precej poravnati, ker drugače se bo na sodni dan poganom, nevernikom in krivovercem bolje godilo ko tebi.
Kdo je tega kriv?
Mati toži: Kako je meni gorje! Otroci moji so hudobni, neposlušni, leni, hočejo vse po svoji volji i. t. d. Druga se pa hvali, da njeni otroci radi molijo, pridno delajo, vedno slušajo, da se povsod lepo obnašajo i. t. d.
Čemu pripisati ta velikanski razloček?
Gotovo slabemu in dobremu zgledu staršev, in posebno materinemu.
Pobožna, vestna, pridna in zavedna mati ima gotovo lepe uspehe pri otrocih.
Posvetna, togotljiva, nemarna mati se mora pa gotovo tožiti čez svoje otroke.
Skupna molitev.
V družinam pa, kjer se po pobožni stari navadi vsak dan, tam je greh doma, in kjer je greh, ni sreče.
V družinah pa, kjer se po pobožni stari navadi vsak dan, posebno zvečer opravlja skupna molitev, tam je pobožnost doma, in kjer je pobožnost, tam je tudi blagoslov božji in torej prava sreča.
Velika sreča!
Kdor ljubi Marijo, je jako srečen, ker tudi Marija njega ljubi in njegovo zveličanje je gotovo.
Sv. Cerkev obrača na Marijo te prelepe besede sv. Pisma: »Tiste, ki mene ljubijo, tudi jaz ljubim, in tisti, ki se zjutraj zgodaj k meni zbudijo, me bodo našli.« »Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.«
Prav torej pravi sv. Alifonz, ki piše: »Pravi Marijin otrok se ne pogubi.«
Preloženje sv. ostankov bl. Monaldija Koperskega, reda manjših bratov.
Dne 22. julija t. 1. je bila velika radost v samostanu sv. Ane v Kopru, katere želim deležne storiti čislane bralce milega »Cvetja«, in zlasti duhovne otroke sv. Frančiška. Leta 1904 so pok. kardinal Nagl, čez 98 let, dovolili zopet javno češčenje sv. ostankov bl. Monaldija. Vsled česer so se javno častili posebno dne 1. in 2. avgusta, kaker v prejšnjih stoletjih. Ali žalostno je bilo gledati skoraj 300 let stari, leseni zaboj, in skozi železno debelo, zarjavelo mrežo neredno nakopičene, zaprašene kosti. Ta žalost je trajala skoraj deset let. Naposled pride dobro navdihnjenje: »Piši v Rim! Vprašaj, bi se li smela napraviti nova, lepa skrinja in v njo preložiti sv. kosti, ter jih tako postaviti na dostojno mesto, na oltar?« Na to vprašanje je prišel kmalu mili odgovor: »Da, vse to je lahko, z dovoljenjem tržaško-koperskega škofijstva.« Ta odgovor je nepopisljivo razveselil naš samostan. Precej smo se lotili dela. Premil. g. škof dr. Andrej Karlin, že ko kanonik v Ljubljani, naš posebni prijatelj, ki nam pa, odkar so naš nadpastir vedno večjo naklonjenost v besedi in dejanju kažejo, so v tej zadevi obljubili storiti vse, kar je mogoče. Ker pa take izredne zadeve niso lahke, je bilo treba mnogo dopisovanj, razjasnjenj i. t. d., da, prišlo je celo do jako velikih težav. Ali, hvala Bogu, vse se je lepo in pravilno poravnalo. Napočil je radostni dan 22. julija. Ob 2 popoldne pridejo k nam v spremstvu treh duhovnikov preblagi nadpastir, in v pričujočnosti p. gvardijana in še štirih patrov se lotijo precej sv. opravila.
Po pazljivem ogledovanju zabojčka, prem. g. škof ukažejo odstraniti debelo mrežo, na kar se začno ven jemati in snažiti sv. ostanki. Čudno! Bolj ko gre to delo naprej, zmerom več kosti in koščic se prikaže. Pred nami je skoraj celo človeško okostje, le par kosti manjka. Nepopisljivo veselje! Na dnu zabojčka najdemo pa v prahu štiri goriške solde iz sredine 18. veka in okoli 20 mesengastih starih svetinj, katere neke so iz začetka 17. druge iz 18. veka, dve ali tri pa najbrž že iz 16. stoletja. Karakteristična sta posebno dva križca in svetinja sv. Benedikta opata. Tudi nekoliko lesenih in steklenih rožnovenčnih jagod smo našli. Vse to bo treba sčasoma preučiti, ker so te stare reči za zgodovino kuljture v katoliški cerkvi jako važne. Ko so bile vse sv. koščice očiščene, smo jih počasi položili v novo, jako okusno zdelano skrinjo, na lepo okrašeno rdečo blazino. Deli smo notri tudi zgodovinski zapisnik na krasno okinčanem pergamentu, kjer je omenjeno na kratko vse, kar se ve o bl. Monaldiju itd. Spis je podpisan od prem. g. škofa in vseh drugih prič preloženja. Na to so g. škof skrinjo zaprli z dvema ključema in zapečatili pokrov z osmero pečati. Ko je bilo vse dokončano, sta nesla dva patra dragoceni zaklad na oltar sv. Didaka, pri glavnih cerkvenih vratih, kjer bo, upamo, Bog poveličeval zmerom bolj bl. Monaldija, in dodelil, da bo ta v ne dolgem času prišel do pravega češčenja blaženih, namreč do cerkvenega oficija in maše! Vsekako mi prešinja dušo neka rajska miloba, ko vidim, kako so ti sveti ostanki zdaj v resnično dostojnem položaju.
Vlč. g. Frančišek Kramberger.
Bil je tretjerednik in jako ljubil sinove sv. Frančiška, zatorej zasluži po vsaj pravici, da o njemu prijatelj napiše v »Cvetju« par vrstic.
Č. g. Kramberger, rojen v Orehovem na Spodnjem Štajerskem dne 23. sept. 1863, je kesneje s veliko pridnostjo študiral na varaždinski in osješki gimnaziji ter »maturo« prestal z dobrim uspehom. Potem je vstopil v ljubljansko semenišče, pa je tu ostal le eno juto, ker se je bil odločil za tržaško-kopersko škofijo. V goriškem velikem semenišču je študiral II. III. in IV. bogosl. tečaj ter se vedno jako lepo obnašal in, kaker je razvidno iz spričeval, »diligentissime« (prav pridno) se učil. Dne 12. junija 1891 je bil v mašnika posvečen in 1. sept. je nastopil prvo službo ko kaplan na Opčinah. Od 11. okt. 1894 do 81. marcija 1897 je služil ko cappellanus expositus pri sv. Jožefu v Ricmanjih. Od 1. aprila 1897 pa do smrti pa je bil kaznilniški kurat v Kopru.
Preblagi pokojni je bil jako dobrega srca, polnega usmiljenja. Kdo bi mogel popisati vsa njegova velikodušna dela v korist trpečih, posebno ubogih in potrebnih učencev na slov. učiteljišču, kjer je bil štiri leta katehet. Kristus mu bo na sodni dan gotovo rekel: »Bil sem lačen in ti si me nasitil, bil sem nag in ti si me oblekel« ... Koliko dobrega je storil otrokom slov. šole v Kopru, kjer je tudi brezplačno podučeval krščanski nauk!
Ko dušni pastir je se ve da najprej skrbel za svojo dušo. Kako vestno je opravljal svoje stanovske dolžnosti! Njegova natančnost je bila povsod v zgled vsakemu kristjanu, posebno duhovniku. On je pa, razen svojih dolžnosti, srčno rad pomagal tudi sobratom v koperski okolici, kjer ga zdaj, oh kako težko pogrešamo! V naši samostanski cerkvi pri sv. Ani, nam je bil za spovedovanje prava desna roka, posebno ob nedeljah in praznikih! Človek se je pri tem moral čuditi njegovi potrpežljivosti. Od dela utrujen, pa vedno enak samemu sebi — prijazen po več urnem spovedovanju, kaker pred!
Občudovanja vredne so bile tudi njegove druge čednosti, kaker n. pr. njegova izredna pridnost. Prava čebelica! Imam pred sabo mnogo njegovih rokopisov, šolskih, pridig, krščanskih naukov i. t. d. Njegovi razni zapisniki so nekaj posebnega! Nadalje njegova gostoljubnost. Sam je s svojo skrbno sestro živel jako skromno, ali za prijatele, uboge in potrebne, tu bi skoraj rekel, da ni poznal varčnosti.
Ali, o blaga duša, Bog te je ljubil in zato obiskal s hudo, jako hudo boleznijo. Trpel je strašne bolečine noč in dan. Od praznika najdbe do praznika povišanja sv. Križa, v najlepši letni dobi je ležal kaker na križu ... in zjutraj ob treh na praznik ran sv. očeta Frančiška, potem ko je ves čas bolezni dajal zglede velike pobožnosti in vdanosti v voljo božjo, izdihnil je v roke božje svojo plemenitno dušo, pri usmiljenih bratih v Gorici, kamer je bil pred okoli tremi meseci slučajno prišel. Slučajno? Tudi takrat je pokazal svojo krepost. Šel je v Trst, ali ker ni bilo prostora v nekem privatnem »zdravilišču«, kjer strežejo usmiljene sestre, in mu je zdravnik rekel, naj gre v mestno bolnico, je on odgovoril: »Tja ne grem, tam so svetne in posvetne strežnice. Pojmo pa v Gorico!«
Preblaga duša, počivaj v miru mej dvema svetiščema Matere božje: Sv. Goro in Kostanjevico. Častil si Marijo, ljubil si svojega patrona sv. Frančiška in njegove sinove, naj ti bo tam lahka zemlja! Sicer pa v rajskih višavah, ne zabi na svojo sestro, siroto, kateri sicer nisi zapustil zemeljskih zakladov, ali nepopisljivo tolažbo svojega neomadeževanega življenja; ne pozabi na svoje, tebi vedno srčno vdane prijatele! Bog daj, da bi se enkrat tam vsi zopet združili in se nikdar več ne ločili.
Nekaj o sv. križevem potu.
Vse, kar se tiče sv. križevega pota, je mikavno in drago posebno nam duhovnim otrokom sv. Frančiška. Saj so to prelepo in neizmerno koristno pobožnost razširili po sv. katoliški cerkvi zlasti naši trije redovi. Brez števila del, preprostih in učenih razprav so napisali frančiškani o tej pobožnosti. Seveda so pisali in razpravljali o sv. križevem potu tudi drugi katoliški pisci, ni čuda, saj je ta pobožnost vpeljana ko javna v vesoljni cerkvi in vsem vernikom zelo priljubljena. S posebno pohvalo pa naj omenimo jako učeno, obširno razpravo v našem slovenskem jeziku, naslovljeno »Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota«, ki jo je spisal neutrudno delavni zgodovinar prof. dr. Stegenšek ter priobčil v mariborskem »Voditelju« 1. 15. (1912). Seveda je predmet tako obsežen, da bo še o marsičem raziskovanje potrebno. Upam, da ne bo temeljiti razpravi našega zgodovinarja nič škodovalo, ako tu opozorim na dve reči, katerih pisalec ni omenil. Te drobtinice pa priobčujem v »Cvetju«, ker menim, da utegnejo koristiti tudi preprostim bralcem.
I.
Ako primerjamo razne molitvenike ali tudi napise podob sv. križevega pota, lahko opazimo neko nedoslednost glede tretje, sedme in devete postaje. Tako stoji v nekaterih »Kristus pade pod križem ...«, dočim nahajamo v drugih »Kristus pade na tla ...«, kar seveda ni vseeno.
V knjižici sv. križevega pota po načinu P. Leonarda Portomavriškega — v italijanskem jeziku pisani, tiskani v Vitrbu (brez letnice), ali izdani gotovo pred apriljem 1. 1796, ko je bil isti razglašen za blaženega — stoje v naslovih rečenih postaj besede »pod križem«.
V drugi knjižici, izdani v Benetkah 1. 1802, ki ima od prejšnje različno besedilo — povedano je pa izrecno, da jo je izdal B. (= blaženi) P. Leonard — je pri teh postajah napisano »Kristus pade na tla ...«
V knjižici »sv. križevega pota«, kaker se opravlja v cerkvi sv. Ane v Kopru — tiskana v Kopru v 18. veku, sicer nima letnice — so te tri postaje označene le »Kristus pade na tla …«
»Via Crucis«, sestavljena od sv. Leonarda, tiskana v Rimu 1. 1907, ima pri teh naslovih vedno »pod križem«.
Da je v brezštevilnih slovenskih in nemških molitvenikih enaka nedoslednost in nejasnost, ni treba omenjati.
In vendar bi bilo potrebno v tako imenitni javni pobožnosti napraviti red. Ali kako? Za katero besedilo se bomo odločili? Razsodbo ima seveda samo pristojna cerkvena oblast. Bodi mi pa dovoljeno povedati, da je edino naslov »Kristus pade na tla ...« resničen in torej opravičen. In zares. »Pade pod križem« se ne sklada z besedami sv. evangelistov. Poglejmo.
Sv. Matevž pripoveduje: »In potem, ko so ga zasramovali, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegova oblačila in ga peljali, da bi ga križali. Grede pa so dobili človeka iz Cirene, Simona po imenu; tega so prisilili, da je nesel njegov križ.« (27, 31. 32). Sv. Marka sporoča: »In potem, ko so ga zasramovali, so mu slekli škrlat in ga oblekli z njegovimi oblačili in so ga ven peljali, da bi ga križali. In so prisilili nekega mimo gredočega, Simona Cirenčana, ki je prišel s pristave, očeta Aleksandrovega in Rufovega, da je nesel njegov križ.« (15, 20. 21). Najbolj razločno piše o tem sv. Luka: »In ko so ga peljali, so prijeli nekega Simona Cirenčana, kateri je šel s polja, in so mu naložili križ, naj ga ponese za Jezusom.« (23, 26.) Po sporočilu sv. Janeza je pa Jezus najprej sam nesel svoj križ. »In je svoj križ noseč ven šel ... Et bajulans sibi crucem exivit ...« (19, 17). Simona iz Cirene sv. Janez ne omenja, ker ni bilo potrebno; sv. Janez je namreč poslednji pisal sv. evangelij, zato je lahko opustil, kar so že oni trije povedali, in skušal svojemu namenu primerno tu in tam kaj dopolniti ali bolj jasno povedati. Tako pojasnjujejo in dopolnjujejo sv. evangelisti eden drugega. Iz njih določnih besed spoznamo, da je božji Zveličar nekaj časa pač sam nesel težki križ, ko so ga peljali iz mesta Jeruzalema venkaj na Goljgoto, da bi bil ondi križan. Ko pa je žalostnemu sprevodu prišel zunaj mestnih vrat naproti Simon iz Cirene, so temu naložili križ, kar sv. evangelist Luka tako razločno omenja: et imposuerunt illi crucem ...« Gotovo je te besede tako umeti, da je nato Simon sam nesel križ za Jezusom. Slikarji podob sv. križevega pota seveda predstavljajo Simona držečega spodnji del križa. Na ta način bi bil Simon križ nekako vlekel za Jezusom. Ali to je le umetniška prostost; ne smemo si misliti, da bi se bilo tako v resnici vršilo. Zakaj ne? Ako se vprašamo po vzroku, h čemu so prisilili Simona ter mu naložili križ, je dvojno mogoče: ali so to storili, ker Zveličar vsled prevelike oslabelosti ni mogel več sam nositi križa ali pa zato, ker so se hoteli ravnati po judovski postavi, ki je Judom prepovedovala o praznikih nositi bremena, Simona namreč ko pogana ta postava ni vezala. Recimo, da so res hoteli pomagati Gospodu, ker so se bali, da bi utegnil že na poti umreti. Ali bi bilo Zveličarju mar breme olajšano, ke bi Simon vlekel zadnji konec? Na ta način bi bil moral biti križ Jezusu ko poglavitnemu nositelju še težju. Bolj verjetno je pa, da so naložili križ Simonu zato, ker so se hoteli ravnati po judovski postavi. Primeri o tem, kar piše dr. Krek: »Po rimski šegi je moral pač obsojenec križ nositi, toda verjetno je, da se je Pilat v tem oziru ravnal po judovskih šegah, ki po njih ni bilo dovoljeno o praznikih nositi kakih bremen. Smemo si misliti, da je bilo za oba razbojnika ... preskrbljeno, ta dva nista sama nosila svojih križev. Bila sta namreč brez dvojine Juda. Jezusa je v tem oziru zadela krivična izjema; zanj ni bilo nikoger, da bi mu bil nesel križ; zato je sam objel težko breme in si ga naložil na rame ... Ko pride sprevod skozi vrata, ga sreča kmečki težak, ki gre s polja. Pozna se mu po obleki, da je pogan ... Skoraj gotovo je bilo že prej dogovorjeno, da tudi Jezusu odlože križ, če dobe kakega pogana. O Simonu beremo, da je šel s polja; s temi besedami hoče evangelij jasno povedati, da je bil Simon pogan, ki ni praznoval velikonočnega praznika ...« (Zgodbe sv. P. 14. snopič str. 586).
II.
V zadnjem spisku je morda ta ali oni izobraženejši bralec pogrešal, da se nismo ozirali še na grško besedilo svetih evangelijev, ali za naš namen pač zadostuje slovenska prestava po latinski v Vuljgati, saj imamo v latinskem od sv. Jeronima prirejenem besedilu zanesljiv prevod iz prvotnih grških izvirnikov.
Zdaj pa še nekaj o sv. križevem potu.
V enem ali drugem molitveniku opazimo naslov: »Sv. križev pot po sv. Leonardu Portomavriškem.« — Znano in gotovo je, da molitve od svetnikov sestavljene rajši opravljamo in tudi z večjo pobožnostjo kaker pa druge, naj si bodo od katerega koli učenega in pobožnega pisca. Torej ni čuda, da vernikom zlasti ugaja sv. križev pot sestavljen od našega sv. Leonarda, od onega milega svetnika, ki je tako zelo pospeševal to prekrasno pobožnost. Ker so molitve in pobožnosti izvirajoče od svetnikov tako priljubljene in čislane, se pa seveda včasih prigodi, da kdo v napačni gorečnosti prične pripisovati to ali ono molitev kakemu znanemu svetniku, čeprav je dotični ni sestavil ali pa le v drugačni obliki. Naš sv. Leonard je pač napisal več križevih potov, vendar pa ne vseh, ki se mu pripisujejo. Gotovo je, da besedilo sv. križevega pota v italijanskem izvirniku jako dolgo in pesniško sestavljeno (prva postaja se pričenja tako-le: »Križan naj bo! Pa kdo? in za koga?! ...«) ni od sv. Leonarda, čeprav so v mnogih drugih deželah prepričani, da izvira od tega svetnika. V resnici ga je pa sestavil neki kapucinski pater (V »Filotea franc.« pag. 375. P. Fel. Bergom [Milano 1868]). Pred sabo imam petero »sv. križevih potov« pod imenom sv. Leonarda: štirje nosijo izrečeno njegovo ime; peti je pa prestavljen v prelepih Lesarjevih »Mašnih bukvah« »Hvaljen bodi Jezus Kristus« (v Ljubljani 1855).
Na strani 226. te mašne knjige je »križev pot«, ki se pričenja z Darovanjem: »O moj dobrotljivi Jezus! ljubim te čez vse, ker si večna dobrota in brezkončna milost ...« I. postaja pa se začne: »Premisli prečudno ponižnost nedolžnega Jezusa, s katero je on brez vsega izgovarjanja poslušal in sprejel ...« II. postaja pa se konča s znanimi besedami: »... daj mi tako ljubezen do križa, da bom vselej s Tvojo služabnico, sv. Terezijo, voščil in želel: Trpeti ali umreti, umreti ali trpeti.«
Čudno na prvi pogled in zajemljivo je tudi sledeče. Iz samostana sv. Bonaventure v Rimu, kjer se časti blaženo telo sv. Leonarda, sem prejel knjižico sv. križevega pota, sestavljenega od tistega svetnika (ponatisek 1. 1907), po katerem je brezdvojbeno prestavljen Lesarjev »križev pot«, in vendar ni popolnoma enak onemu izdanemu v Benetkah leta 1802! Bistveno se sicer ujemata, v tem pa mej drugim na priliko ni besed svete Terezije. V zadnjič omenjeni knjižici pa, v Vitrbu tiskani, ko je bil svetnik še »Pater«, in v molitveniku »Pot v nebesa« (»La via del Paradiso«), tiskanem v Milanu 1828, je pod imenom sv. Leonarda popolnoma drugačno besedilo sv. križevega pota. V tem se pričenja I. postaja: »Klanjam se, o moj Jezus, pred tisti božjo potrpežljivostjo, s katero si sprejel od hudobnega sodnika Pilata najkrivičnejšo smrtno obsodbo ...« Ta jako lepi in pri tem kratki sv. križev pot se nahaja v mnogih izdanjih italijanskega molitvenika sv. Alifonza »Le massime eterne«, kateri molitvenik je pa že od mnogo let gotovo popolnoma predelan.
V zbirki »Opere sacro-morali« (Benetke 1844) sv. Leonarda se nahaja v 14 zv. jako lepi sv. križev pot za redovnice. Naj ga čislani zbrat P. A. F. o priliki priredi za »Cvetje«!
Iz vsega, kar smo tukaj ob kratkem preprosto povedali, moremo povzeti, da je sv. Leonard sestavil več sv. križevih potov, ali najprej ono besedilo v Vitrbu izdanega križevega pota, ki se nahaja popolnoma enak v molitveniku »Via del Paradiso« iz 1. 1828, ta se je tudi do zdaj ohranil nespremenjen. Kar se tiče potiska onega znanega, ki je po njem prestavljen v naš slovenski jezik Lesarjev križev pot, je gotovo delo sv. Leonarda, ali prenarejeno (v Rimu 1. 1907).
Ti trije »križevi poti«, zelo lepi, kratki, ginljivi naj bi se pod imenom svetnikovem v naših molitvenikih najbolj širili — mi pa, udi I. in III. reda sv. Frančiška, sobratje in sosestre sv. Leonarda, tega tako gorečega aposteljna sv. križevega pota, pa še bolj pogosto in še z večjo vnemo premišljujmo trpljenje Zveličarjevo po navodilu našega svetnika! 
